4_Isaac in Patricija_fb Odkrito.si

Isaac Palma ima strto srce

ante mahkota Svet24.si

Umrl je vrhunski slovenski alpinist, mož Marjane ...

Roka, negativna energija Petisvet.si

Če bi vedeli, kaj se skriva za hudobijo

Ivan Mikec Svet24.si

Ivan je gorečo blazino porinil ženi Ani v naročje

prometna, noč, splošna Svet24.si

V razbitinah je umrla udeleženka priljubljenega ...

gaja_decembra_matic_gabriel_01 Najstnica.si

Mlada slovenska pevka spet navdušila

Indira Ekić in Matic Kolenc Njena.si

Indira pokazala neverjetno spremembo

Dobro počutje

Avtoriteta ni strahospoštovanje!

Petra Arula, Bodi zdrava, 02.12.2018 14:01:00

Kaj je zdrava avtoriteta in zakaj pravzaprav se tako lovimo okrog nje?

Delite na:
Avtoriteta ni strahospoštovanje!
Avtoriteta je preprosta stvar, ko strahospoštovanju odvzamemo besedo strah. Thinkstock Photos

Želimo si, da bi naše otroke prevzeli učitelji z zdravo avtoriteto, ki jih bomo lahko spoštovali tako mi kot naši otroci. Obenem se sprašujemo, ali bomo premogli toliko moči, da bomo otrokom zgled v vseh okoliščinah, da bomo prave avtoritete na vsakem koraku. In ko pogledamo okoli sebe – svoje šefe, sodelavce, politike …, se sprašujemo, kam je izginila tista prava avtoriteta, ki stoji za svojimi besedami, ki jo lahko spoštujemo. O tem, kaj je zdrava avtoriteta in zakaj pravzaprav se tako lovimo okrog nje, smo govorili z Anito Šerjak Koci, avtorico programov Čarobni otroci, Čarobna mama, Čarobni pedagogi. Ugotovili smo, da je vse v vzgoji … vzgoji samih sebe.

Preberite tudi: Ima vaš otrok motnje pozornosti?

Nekateri se kot avtoritete rodijo, drugih ljudje ne jemljejo resno – kje je razlika?
Največja razlika, ki jo vidim pri osebah, ki jim nekako ne gre, je napačno dojemanje pojma avtoriteta, večinoma zaradi napačnih zgledov v otroštvu. To počnemo samodejno, iz svojih notranjih prepričanj, ki smo si jih ustvarili na podlagi tega, kako so z nami ravnali starši. Generacije pred nami so pogosto avtoriteto, za katero stojijo spoštovanje, kredibilnost, integriteta, ki tvorijo spoštovanje, zmotno menjali za strahospoštovanje. Kazen in nasilje ne ustvarjata avtoritete, temveč strahospoštovanje. Že beseda sama pove, da v ozadju osebe, ki avtoriteto pojmuje kot strahospoštovanje, stoji strah. Strah pred nemočjo. Spoštovanja se ne da izsiliti. Spoštovanje si je treba zaslužiti. In vse to pojmovanje se začne v otroštvu skupaj s prvo izkušnjo. Otrok z neverbalno komunikacijo izrazi stisko, ki jo prevzame in povzame iz kopice impulzov okolice. Če ta isti otrok ni razumljen v svojem početju, bo v strahu staršev pred tem, da bi postal razvajeno dete, na silo občutil, kako se ustvarja pojem strahospoštovanja. Na videz je cilj dosežen, ker je odstranjen edini moteči dejavnik – to je kričanje. Globoko v notranjosti pa ga razjedata krivda in občutek nesprejetosti, ki v odrasli dobi doseže svojo razsežnost, ko se nevede prenaša na generacijo naprej.

Zakaj nekateri težko prevzamejo avtoritativno funkcijo, četudi naj bi jo po službeni dolžnosti ali zato, ker so starši?
Ker je v ozadju strah. Strah pred tem, da bodo iz strahospoštovanja, kjer je njihova okolica vsaj utišana, prišli do točke, kjer bo okolica začela negodovati. To je še huje. 'Raje skrivam svojo stisko in jo poglabljam, kot da bi o tem spregovoril.' V resnici jo vidijo vsi, samo mi sami ne. Kako naj nas torej sprejmejo kot avtoriteto? Strah je jeklena konstrukcija, ki je ni mogoče podreti s plastičnim kladivom, za to so potrebna prava orodja, ki pa niso ne molk, ne prikrivanje, ne sila.

Katere vzorce moramo v sebi spremeniti, da bomo lažje stali za svojim mnenjem, željami, zahtevami?
Strahospoštovanju je treba odvzeti strah. Potem ostane samo še spoštovanje. S tem začnemo pri sebi in do tod naprej stvari stečejo same. Ker v točki, kjer dosežemo odsotnost strahu in spoštovanje sebe, ni več vprašanje spoštovanja drugih. Če mi je mar zame, če lahko pri premagovanju strahu pomagam sebi, če lahko zaupam sebi, bom tako samodejno ravnal tudi z drugimi. Ozadje strahospoštovanja je izjemno nizka samopodoba. V takšnih razmerah se ljudje res nimamo radi. Prav žalostno je, ko opazimo, da je to odsev manipulacije s krivdo.

avtoriteta 2.jpg
Avtoriteta ni ena čez zadnjo plat.
Thinkstock Photos

Kako si lahko pomagamo, če ne moremo vzpostaviti avtoritete?
Toliko kot je ljudi, toliko je različnih zgodb, zato je tudi pristopov nujno več. To se dogaja prav v starševstvu, kjer mrzlično iščemo trdno določene metode, saj smo prišli do točke, ko smo ugotovili, da nam je strahospoštovanje iz otroštva pustilo močne negativne posledice. Današnja tema ima kot izziv v sebi največ strahu, in pri Čarobnih otrocih imamo posebne igre za otroke in odrasle, ki zelo učinkovito premagujejo strahove. Prav z igrami za otroke lahko preprosto povlečemo vzporednice za procese odraslih. Navsezadnje je to soočanje z našim otroštvom, našim notranjim otrokom. Ni zaman resnica, da so otroci naši največji učitelji, če zmoremo premagati lastni strah in jim slediti v njihovih izražanjih. Z otroki je premagovanje strahov preprosto: preden začnemo igro, moramo najti strahca, ki nas straši. Nato si nadenemo sončna očala, ker smo ugotovili, da strahec pod tisto belo rjuho nima niti rok, niti nog, niti trebuha, niti glave. Le oči, ki strašijo. Da to zagotovo drži, se prepričamo z vprašanjem, ali je že koga morda strahec prestrašil v noge, čemur sledi odločen, s smehom pospremljen ne. Strah pomanjšamo v strahec in mu s tem hkrati že odvzamemo nekaj moči. Ugotovili smo, da strah straši tako, da nas gleda neposredno v oči, zato mu to onemogočimo s tem, da si nadenemo sončna očala. Strahec ne vidi več naših oči, nam pa omogočajo popoln nadzor nad njegovim gibanjem. Ker smo v prednosti, mu dovolimo, da zatava v iskanju naših oči blizu nas, nato ga presenetimo in ga prestrašimo mi. Ker smo ga presenetili in strahec ni navajen presenečenj, pozabi strašiti. Nato se z njim pogovorimo in skupaj z njim, ki je neustrašen, in z malo njegove moči rešimo svojo zagato. Pa prenesimo to na odrasle: če želimo strah premagati, moramo o njem najprej spregovoriti. Si ga priznati. Lahko tudi samo sebi za začetek. Torej najti tega preklemanega strahca. Nato ga moramo odstraniti izpred oči. Prav odrasli pogosto uporabljamo sončna očala tudi tedaj, ko ne želimo, da nas ljudje gledajo v oči. Poglejte v medije, polni so ljudi s sončnimi očali tudi tedaj, ko ni bleščečega sonca. Nato se je treba zbližati z idejo, da je strah znotraj votel, zunaj pa ga nič ni. To odrasli lahko povežemo z izkušnjami, ko smo že premagali kak strah, ali pa s tehnikami vizualizacij, ko ga pomanjšamo, oddaljimo in razbarvamo. Ko mu odvzamemo moč, pride trenutek, ki se ga večina najbolj boji, s katerim najbolj odlaša. Treba je skočiti in se z njim soočiti. Takrat presenetimo sami sebe in se pozabimo strašiti, ja, sebe, prav ste prebrali. Obrnemo ga iz strahu v moč in to je ta notranja moč, ki jo premorejo avtoritete, ki jih spoštujemo.

Kako biti dobra avtoriteta doma ali v šoli?
Najprej se znebimo strahu, da bo slišani otrok razvajen. Vsem odraslim priporočam, da se ob vsakem otrokovem izpadu kar najhitreje začnejo ukvarjati s svojimi občutki, ki so v devetdesetih odstotkih vzrok vedenja otrok okoli nas. Zanimivo je, da se tudi 'problematični' otroci pri različnih osebah odzivajo različno. Ni vse v tem, da otroke samo utišamo, da bomo lahko opravljali svoje delo, ki bo v tem primeru namen samemu sebi. Prepogosto srečam starše in pedagoge, ki še vedno iščejo vzroke za neprimerno vedenje v otrocih, sami sebe pa distancirajo iz razmer za vsako ceno, v strahu, da bo prišla kakšna stiska na dan. Če bi bilo tem ljudem dano občutiti občutek svobode, ko potlačena čustva spravimo na dan, nikoli več ne bi želeli utišati otrok, temveč bi jim bili za izpade hvaležni, saj bi jih dojeli kot neprecenljiv kazalec svojega notranjega doživljanja. Prava avtoriteta ima namreč pogum, ki omogoča slišati otrokove potrebe. Šele nato obstajajo osnovni pogoji, da se otroka jemlje resno in da razumemo njegov notranji svet. Pogoj za avtoriteto je čustveno zrela osebnost, kar pa žal ne pride z leti in niti ne s formalno izobrazbo samo po sebi. Avtoriteta se ustvari s konkretnim delom na svojih vedenjskih vzorcih iz otroštva in njihovih vzrokih.

avtoriteta.jpg
Avtoriteta je sprejemanje lastne odgovornosti za vse, kar se nam godi.
Thinkstock Photos

Kaj pa v partnerstvu? Je za samoizražanje pomembna avtoriteta ali kaj drugega?
Partnerstvo je podobno kot vzgoja otroka. Odnos je veliko bolj intenziven kot z okolico, ker se je ob stiskah težje umikati. Hkrati pa so intenzivni odnosi naša največja priložnost za to, da odložimo svojo čustveno prtljago, ki nam ne služi več. Partnerstvo in vzgoja otrok sta lahko naš največji pekel ali pa naše največje darilo, odvisno od tega, koliko čustvene zrelosti premoremo. Dobra novice je, da je to zelo mogoče doseči in da nikoli ni prepozno za začetek. Nadaljnji korak pa je odločitev vsakega posameznika in še bolj vprašanje, ali zmoremo.

Avtoriteta ni:
Avtoriteta ni stavek: »Ker sem jaz tako rekel.«
Avtoriteta ni ena čez zadnjo plat.
Avtoriteta ni utišan otrok.
Avtoriteta ni stroga disciplina.
Avtoriteta ni pritoževanje nad nevzgojeno mladino, ki ne spoštuje.
Avtoriteta ni vsakdo, ki ima visoko raven izobrazbe.
Avtoriteta ni ideja: Raje sem malo bolj strog, da imam mir.
Avtoriteta ni manipulacija s krivdo, v strahu, da oseb pred seboj ne bomo obvladovali.
Avtoriteta niso kazni in nagrajevanja.

Avtoriteta je:
Avtoriteta je preprosta stvar, ko strahospoštovanju odvzamemo besedo strah.
Avtoriteta je primerna raven čustvene zrelosti.
Avtoriteta je sprejemanje lastne odgovornosti za vse, kar se nam godi.
Avtoriteta je tisto, ko nam je mar za druge.
Avtoriteta je tisto, ko želimo pomagati, namesto iskati krivca.
Avtoriteta je zaupanje sebi.
Avtoriteta je zdrava samozavest.
Avtoriteta je vse, kar omogoča izboljšanje kakovosti življenja tako, da drugim ne škodimo.

Objavljeno v  reviji Bodi zdrava št. 10, 8. 10. 2018.