Avtizem je uporabil kot prednost
Dominik Pekeč, štirinajstletnik z Aspergerjevim sindromom, je tipično značilnost avtizma – močno zanimanje za nekaj, pri njem je to šport – znal že zgodaj izkoristiti kot prednost. S podporo staršev in s pomočjo strica je ustvaril portal ŠD Šport,z najbolj ažurnimi informacijami o slovenskem rokometu, ki ima na mesec celo od deset do petnajst tisoč obiskovalcev.
Skoraj ga ni vprašanja o slovenskih rokometaših, na katero Dominik ne bi znal odgovoriti. Imena slovenskih reprezentantov stresa iz rokava, o prestopih igralcev bi vedel povedati tudi, če bi ga zbudili sredi noči. Ni čudno, da so ga pri klubu Trimo Trebnje celo zaprosili, da vodi stike z javnostjo.
Pri dveh je gledal poročila. »Bil je zelo miren in priden otrok. Pri dveh letih je začel gledati poročila in nas včasih presenetil s kakšnim prav odraslim komentarjem. Ko so bile volitve za predsednika, je recimo rekel: 'Ne bo Petjle pjesednik, ampak Tujk'«, se spominja njegova mama Ksenija. »Pri treh letih se je naučil številke in si zapisoval datume rojstnih dni. Pri štirih je gladko bral in nas na morju prosil, naj ga učiva hrvaško, da je razumel časopis Sportske novosti. Pri petih letih je znal na pamet vse države po abecedi. Od svetovnega prvenstva v nogometu leta 2010 pa ga je začelo zanimati vse, kar je povezano s športom. Nam se je na začetku vse to zdelo fino, ker je bil en tak mali genialec,« se spominja Ksenija. »Nihče ni pomislil, da bi bilo lahko z njim karkoli narobe. Sicer ni izstopal, res pa je bil malo drugačen – ni se družil z vrstniki, užival je v družbi odraslih in v pogovorih z njimi. Ko je zaključeval vrtec, nam je prvič vzgojiteljica namignila, da se ji zdi Dominik malo drugačen od drugih.«
O športu bi se lahko pogovarjal ves dan. V šoli pa so se začele težave. Učiteljice so se staršema potožile, da je z njim zahtevno delati, ker nenehno komentira, skače v besedo, ni znal in mogel čakati, da bi ga učitelj poklical. Tudi pri miru ni mogel sedeti, zato se je sprehajal. »Govorili so nam, naj nekaj ukrenemo, ker ni miren in ne upošteva navodil.« Potem je Kseniji v roke prišel članek o Aspergerjevem sindromu, in ko se je poglobila v to, se ji je zazdelo, da bi to lahko bil ključ nekaterih Dominikovih težav. Testiranja ob koncu četrtega razreda so potrdila Aspergerjev sindrom. »Za to obliko avtizma je med drugim značilno, da ljudje razvijejo posebne interese. Zelo ozko so usmerjeni v področje, ki jih zanima, šibki so na socialnem področju in se ne družijo z vrstniki. Mi imamo srečo, da se je Dominik usmeril v šport, kjer se mora družiti z ljudmi. Ponavadi otroke z Aspergerjevim sindromom zanimajo stvari, s katerimi se še bolj zaprejo, recimo zbirateljstvo. Tako postanejo asocialni in imajo težave s komunikacijo. Dominik pa je na svojem področju primoran sodelovati. O športu bi se lahko pogovarjal 24 ur na dan, druge stvari pa ga ne zanimajo preveč.«
Šele zdaj razumemo ... Ko je postalo jasno, od kod izvirajo njegovi vzorci vedenja, so se začeli do njega vesti drugače. »Ti otroci so dostikrat nagnjeni k depresiji ali samopoškodovanju, da se temu izognemo, jih je treba pravilno voditi. Prej smo ga hoteli spraviti v kalup in umiriti. Ko danes med kosilom vstane in naredi tri kroge okoli mize, da se umiri, če ga kaj razburi, ga nihče ne ustavlja, ker vemo, da preprosto mora narediti, kar čuti, da se pomiri. Tudi nepredvidljive situacije ga zelo vznemirijo. Zato si za vsak teden naredi načrt dela in se ga dosledno drži. Če se odločimo, da gremo za vikend na morje, pa bi hoteli odpotovati v četrtek namesto v petek, kot smo sprva načrtovali, ga to že precej zmoti.« Pred dvema letoma so imeli nekaj težkih trenutkov, ko se je v šoli še lahko nekako nadzoroval, doma pa je imel nočne more, v stiski je butal z glavo ob zid, se praskal … »Hodil sem prej iz službe, da sva skupaj delala za šolo, po peti uri popoldne je bilo nemogoče, ker se ni mogel več zbrati,« se spominja oče Saša. Dominik je dobil svetovalko, ki ga spremlja nekaj ur na teden in mu pomaga prebroditi težje situacije. Potrebuje tudi izredno avtoriteto, natančno in jasno mu je treba povedati, kaj kdo želi od njega. Nima filtrov in empatije. »Kadar se veseli, se veseli zaradi nas, dobre volje je, ker se mi smejimo, zelo redko ga nekaj zelo razveseli. Dominik je kot odrasla oseba, ujeta v otroško telo.« Svetovalka je ugotovila, da je za njegovo delo v šoli nujno potreben računalnik, saj bolje tipka, kot piše. Prej je zraven razmišljal še o pisavi. Tudi teste piše bolje na računalniku. »Veliko energije sva potrebovala, da sva prepoznala drugačnost, ki je drugi niso. Doma smo postavili natančnejša pravila, kaj naj naredi ob določeni uri, in se jih je začel držati. Če se je ponoči zbudil in sedel na stopnicah, ga nismo več podili spat in bili z njim nestrpni. Zelo ga motijo tudi prepiranje in glasni zvoki. Kadar je v šoli pri pouku preveč glasno, recimo pri tehniki, ko kaj delajo, gre preprosto iz razreda, da se pomiri, nato pa se vrne. Učitelji to zdaj vedo in sprejemajo,« razlaga mama.
Povsem drug svet. Povsem drugače pa je, kadar je na svojem področju, kjer mu je vse domače. Športno novinarstvo obožuje. Na svojem portalu že dve leti redno dnevno objavlja članke, tudi po osem na dan. Na lastno pobudo se je učil pisanja pri različnih medijskih hišah in priznati moramo, da je danes že zelo vešč. »To jemlje zelo resno, kot svojo službo, zato ga moramo včasih kar malo zaustavljati. Želimo, da bi bil zanj to hobi, izkušnja in referenca za prihodnost, vse mu bo prišlo prav. Ko smo šli lani na počitnice na Bali, smo drugi hodili naokoli, on pa je večinoma ostajal v sobi, pisal in delal za svoj portal.« Njegovo zavzetost zelo cenijo v klubu Trimo Trebnje, zaupali so mu tudi stike z javnostjo.
Marley ga pomiri. Še bolj pa se je Dominik umiril, ko so pred dvema letoma dobili prikupnega labradorca Marleyja. »Na Youtubu sem gledal videoposnetek punce z Aspergerjevim sindromom, ki se je ob napadu stisnila v kot, pes pa je prišel k njej, jo objel in dekle se je umirilo. Prešinilo me je, da bi takšen kuža lahko dobro vplival tudi na Dominika. Dejansko je pa kuža terapevt za vse nas. Kadar je Dominik v stresu, ga pes začuti in skoči v k njemu, in ko ga Dominik začne božati, se počasi umiri.« Umiri pa ga tudi sprehod s psom ali vožnja z električnim motorčkom, ki ga je dobil pred kratkim, živijo namreč v naravi, v Stični, kakšnih dvajset minut hoje od šole, trgovine. »Lani smo se že pogovarjali, da bi začel jemati zdravila za pomiritev, pa se je zelo naravno rešilo. Po operaciji gležnjev se je Dominik precej zredil. Potem pa se je kar naenkrat odločil, da mora shujšati. Začel je oponašati starejšega brata, ki zaradi športa zelo pazi na prehrano. Prej je Dominik pojedel veliko sladkorja, potem pa je sladkarije kar naenkrat opustil in shujšal za 15 kilogramov. Opazili smo, da je njegova koncentracija veliko boljša in da je tudi bolj umirjen. Tako se nam ni bilo treba odločiti za zdravila,« je vesela Ksenija, ki poudarja, da če otroka normalno pripraviš na življenje in ga ne omejuješ, lahko normalno deluje v svojem okolju.
