Odločen spopad z alkoholizmom in poroka

o tem, da njegova poroka z dolgolaso mariborsko valdorfsko učiteljico in prevajalko Tanjo ni bila prav nič skrivnostna, pravi 52-letni igralec Prešernovega gledališča Kranj Peter Musevski. Junak številnih filmov in nadaljevank je posebej za Zvezde globoko iskreno spregovoril o svoji dolgoletni bitki z alkoholizmom, zdravljenju od te bolezni, obiskovanju anonimnih alkoholikov in novem življenju s Tanjo, ki mu je povsem spremenila življenje.

Igranje mu ni bilo položeno v zibelko, saj sta se njegova mama in oče, Milka in Risto, ukvarjala s čisto drugimi stvarmi. »Oče, ki je bil po narodnosti Makedonec in se je zaradi vojaške službe veliko selil po nekdanji skupni državi, nazadnje pa se je ustalil v Ljubljani, je bil pri 35 letih najmlajši in najlepši upokojenec na Viču. Odločil se je še za študij gozdarstva, vendar ga je po dveh letih, ko se mu je zdelo neumno delati izpit iz kaktusov v latinščini, obesil na klin,« se spominja Peter. Sam je najprej menjaval fakultete in delal prek študentskega servisa, saj se ni mogel odločiti, kaj ga zares veseli. Pri 24 letih so ga doma grajali, da je konec heca in naj si najde redno službo. Po nastopu v amaterski predstavi so mu dejali, da je talent, zato je šel v Šentjakobsko gledališče vprašat, ali imajo zanj redno službo. Sledil je hladen tuš, ko so mu dejali, da lahko sodeluje, vendar amatersko. Povedali so mu tudi za AGRFT, kjer se bo lahko marsičesa naučil. »Šel sem delat sprejemne izpite in si zakoličil pot. Dostikrat mi je bilo žal, da sem si jo izbral, sploh v krizah identitete, trenutkih izgubljenosti, ko sem pomislil, da bi bil raje taksist ali da bi počel kaj manj stresnega. Doma na stranišču sem bil super igralec, ko pa sem se znašel pred ljudmi, sem čisto zmrznil. Imel sem hude težave, kako to premagati. Spraševal sem se, zakaj sem se lotil enega najbolj stresnih poklicev. Če se ne bi, bi zdaj verjetno prodajal Kralje ulice pred trgovino. Po naravi nisem borec. Stvari mi hitro postanejo pretežke, odneham in se predam. Tremo in veliko drugih stvari sem premagoval z alkoholom. Vedel in čutil sem, da sem nadarjen, vendar sem imel težave, kako to dati iz sebe in pokazati. Doma v kopalnici sem bil Robert de Niro ali Jack Nicholson, na odru pa … Pred kamero sem laže spravil kaj iz sebe, saj tam ni toliko ljudi, pa še s fanti iz ekipe sem se hitro spoprijateljil,« se spominja.

Če bom nadaljeval, bom umrl

Dolga leta je za sproščanje napetosti zlorabljal alkohol. »Vendar se mi nikoli ni poznalo, da sem pijan, razen če sem to igral. Bil sem tako dober igralec, da sem zlahka pijan igral treznega in obratno. Mislil sem, da tako raziskujem in ustvarjam, v resnici pa sem samo odlagal probleme. Kot večina alkoholikov sem mislil, da lahko kadar koli neham. Da nimam težav. Včasih sem brez kapljice alkohola zdržal tudi po pol leta. Nato pa sem vse nadoknadil. Vmes mi je razpadla družina, kar me je zelo bolelo. Moja sinova Filip in Nino sta bila stara dvanajst in osem let, ko smo šli narazen. Vedel sem, da bom umrl, če bom nadaljeval po starem. Življenje je postalo prenaporno, zato sem za dve leti nehal piti. Odselil sem se k mami in se spopadal s tem, kaj naj s sinovoma počnemo, ko smo imeli stike. Bil sem kot helikopter – vozil sem ju na bazene, v toplice, izlet v Tunizijo, na športne dogodke. Bilo je zelo naporno, saj nisem človek reda. Da bi ublažil stres, sem spet začel piti ...« se spominja bridkih izkušenj.

In potem je prišla Tanja

Bil je precej izgubljen, ni vedel, kako in kaj. Prigovarjal si je, da bo že nekako, da bo pač volk samotar in preživotaril preostanek življenja. Ženske ga niso kaj prida zanimale, imel je obilico drugih težav. S steklenico se ni nikoli počutil samega. A usoda ubira čudna pota in nenadoma se je (spet) prikazala Tanja, ki jo je spoznal kot brucko v Ljubljani. Tedaj so se njune poti večkrat prekrižale, nekajkrat sta šla na pijačo, se smejala in pogovarjala. Enkrat sta šla celo skupaj z avtobusom v Maribor na Borštnikovo srečanje. On se je izgubil s prijatelji, ona ga ni našla in je šla domov. Nato so se njune poti razšle. »Pred šestimi leti pa je z mano navezala stik po Facebooka, češ, a se me spomniš? Kako se je ne bi? Bila je prijetna, duhovita in prekrasna ženska. O meni je vedela vse. Začela sva se dobivati in počasi je prijateljevanje preraslo v ljubezen. Všeč ji je bilo vse na meni, veliko sva se pogovarjala in počasi je ugotovila, da imam težave z alkoholom, pa tudi strah pred bližino. Čeprav sem si je želel, me je bilo strah. Bal sem se, da bo 'spregledala', kakšen sem v resnici, da me bo zapustila in bom tako in tako ostal sam. Moji strahovi so se topili le počasi. Potrebnega je bilo veliko časa, da sem videl, da ne bo šla nikamor, da je, tako kot je rekla, vedno ob meni, me podpira in razume. Dobro sta jo sprejela tudi moja sinova, prav tako se jaz dobro razumem z njenim Galom,« pripoveduje igralec, ki je za nekaj časa spet nehal piti.

Odrešilna terapija

»Bil sem trezen, a težave so ostale. Ugotovil sem, da ti jih alkohol samo zakrije, nikoli jih ne reši. Ko dolgo piješ, se nehaš spoprijemati s problemi. Samo zrelativiziraš jih, težave pa ostanejo in se sčasoma še povečajo. Ugotovil sem, kako sta povezana alkohol in depresija. Zdaj vidim, da je alkoholik tudi velik depresivec, neodgovoren, odgovornost pa je del življenja. Ves čas sem bil na meji, ko bi zlahka spet 'zaplaval'. Na to, da ne pijem, so moji kolegi iz gledališča gledali kot na kaprico. Velikokrat so že videli, da sem nehal piti in spet začel. Odvisnost bi me zlahka spet potegnila v svoje brezno. Tudi Tanja mi je najprej naivno predlagala, naj svoje pitje zmanjšam na tri vrčke piva dnevno. To se je izkazalo še za slabše, hlepenje je bilo premočno. Pitje je bilo zame nagrajevanje – ko sva šla denimo na sprehod na Rožnik, nisem užival v lepi družbi in naravi, temveč sem se veselil piva na vrhu. Vedel sem, da moram nekaj narediti. Lani med počitnicami, ko že dve leti nisem pokusil kapljice alkohola, sem se prijavil na zdravljenje. Že prej pa sem začel obiskovati anonimne alkoholike, to krasno 12-koračno podporno skupino, v kateri vsak najde svoje mesto, naleti na razumevanje in podporo. Tam lahko poveš o svojih težavah, pa te nihče ne bo obsojal. Obenem sem obiskoval tudi psihoterapijo. Nadaljeval sem abstinenco, saj brez nje ni uspeha,« razlaga Peter, ponosen nase in svoj uspeh. »Zdaj sem lahko na odru, pa tudi zasebno, duhovit, vesel, sproščen in spontan brez kapljice alkohola. Fino je biti trezen. Videl pa sem, da državi ni v interesu imeti treznih državljanov, ker od alkohola, cigaret in iger na srečo pobira davke. Zasvojeni državljani so tudi lažje vodljivi,« trezno pove in doda, da je bil skrajni čas, da odraste. V psihološkem smislu, seveda. Zdaj nima več težav, kaj početi z otrokoma. Ko sta pri njem, se veliko pogovarjajo, šalijo, igrajo, filozofirajo. Pogosto pa se tudi odpravijo kam skupaj. Kot del odraslosti in odgovornosti je Tanjo tudi zaprosil za roko. Konec maja sta se poročila. »Bilo je prelepo. Hotela sva poroko, na kateri bova uživala. Civilni obred je bil na upravni enoti Bežigrad, 35 svatov pa se je nato zabavalo v gostilni Pri peclju. Medeni tedni, potovanje v Benetke in Firence, pa naju še čakajo. Obljubil sem, da bom še naprej trezen. Se splača!« je odločno sklenil. Peter te zgodbe ni povedal še nikomur. Razkril jo je, ker si želi, da bi bil z njo zgled drugim.