Njegov glas smo vrsto let poslušali, zdaj bije bitko z rakom
Denis Malačič s svojimi besedami opogumlja druge.
Njegov glas smo vrsto let poslušali po radijskih sprejemnikih in ga gledali na televizijskih zaslonih, potem pa se je lepega dne poslovil z besedami, da je prišel čas, ko mora poskrbeti zase in za svoje zdravje. A ni ostal dolgo tiho. Ko si je opomogel po prvem šoku, ki ga s seboj prinaša diagnoza rak, se je Denis kmalu spet oglasil, tokrat s svojo zgodbo o boju za zdravje, ki je na družbenih omrežjih marsikoga pretresla, a hkrati tudi opogumila, predvsem pa spomnila, kako veliko bogastvo je pravzaprav zdravje.
Zdaj mineva že osem mesecev, odkar so Denisu Malačiču postavili diagnozo rak na modih, in zdi se, da se počasi približuje ciljni ravnini. »Vsaj glede okrevanja po kemoterapijah in operacijah. Vesel sem, da se počasi približuje konec bolniške, se pa hkrati sprašujem, kam me bo zdaj odpeljalo življenje,« se zamisli in nadaljuje: »Kakšna je bila pot, ki sem jo v teh mesecih prehodil, najbolje razumemo tisti, ki smo kdaj dobili diagnozo rak, ter ljudje, ki so nam v času prestajanja bolezni blizu – družinski člani, partnerji, prijatelji. Zahteva ogromno psihične in fizične moči, je pa nedvomno največ v glavi – če poskušaš vztrajati pri pozitivnih mislih in ne pustiš, da te premagata žalost in strah, je hoja po poti bolnika z rakom nedvomno precej lažja.«
Številka na onkologiji človeka močno zaznamuje, ne glede na leta. Denis je bil star 30 let, ko je zbolel. »Poleti sem si močno želel, da bi šel prvič v življenju sam na dopust. Čutil sem potrebo, da se umaknem od vsega in vseh. Kot da bi pričakoval, da bo sledilo težko obdobje življenja. Dober mesec pozneje sem izvedel za diagnozo. Prvo, česar se spomnim, je, da sem pomislil na bioenergetičarko, pri kateri sem bil v svojih študentskih letih in ki je rekla: 'Nikoli ne boš imel raka.' Sledilo je nekaj sekund grozljive tišine, v katerih so se mi pred očmi odvrtele vse informacije, ki jih veš o raku. Nato sem poklical sestro, mamo in ... zajokal. Ob tem bi se rad iskreno zahvalil svojim domačim, da so bili tako močni in da so mi z vso ljubeznijo tako pogumno stali ob strani. Brez njihove podpore mi ne bi uspelo,« je hvaležen. Seveda so bila obdobja, ko se je spraševal, zakaj ga je življenje pripeljalo v to bolnišnico, vendar je prav tam, kot pravi, spet našel vero in zaupanje v zdravnike. »Vse osebje, vključno z izjemnim dr. Šerugo, ki mi je stalo ob strani od prvega pa do današnjega dne, je izjemno profesionalno, prijetno ter sočutno. Hvaležen sem za iskreno lep odnos, zaradi katerega je vsakokratna vrnitev na onkološki inštitut precej prijetnejša, kot bi bila sicer.« Ne zanika, da si je med zdravljenjem pomagal tudi z alternativo. »Pomagal sem si s konopljo in verjamem, da sem prav po njeni zaslugi stranske učinke kemoterapije prenašal tako dobro. Ob konoplji sem se spoznal samo še z ajavasko, čajem amazonskih Indijancev, ki spremeni človekovo zavest, in s strupom žabe kambo. Kar se drugih alternativnih poti zdravljenja tiče, pa priznam, da imam zelo velik interes, da se raziščejo.«
Med boleznijo se je dokopal še do nekaterih drugih spoznanj. Predvsem, kdo so njegovi pravi prijatelji. »Nekateri ljudje, za katere sem mislil, da so prijatelji, se po dnevu, ko sem po družbenih omrežjih povedal za svojo diagnozo, niso več oglasili. So se pa namesto njih oglasili kakšni stari prijatelji, s katerimi smo mogoče celo izgubili stike, pa smo se zdaj spet povezali. Ne smem pozabiti tudi na vse nove prijatelje z onkološkega inštituta – ostal sem v stikih s skoraj vsemi fanti, s katerimi smo bili skupaj v sobi in se slišimo še dandanes. Lepo je imeti v življenju nekoga, ki je prestal podobno bitko kot ti in te razume. Pri svojih pravih prijateljev pasem imel tako veliko podporo, da v času obiskov skoraj nikoli nisem bil sam, obenem pa so me nemalokrat presenetili z izletom, kosilom in številnimi drugimi dejanji, za katera sem jim resnično hvaležen. Zdaj vem, da bi čim več časa rad preživel s tistimi ljudmi, ki jih imam rad in ki so mi blizu, ne želim pa več izgubljati časa na pijačah s posamezniki, ki mojega časa, recimo temu tako, niso vredni. Nobene zamere ne čutim do nikogar, ampak včasih je preprosto bolje biti sam in prebrati kakšno poglavje knjige kot posedati ob kavi, brskati po telefonu in imeti pogovore, ki ne vodijo nikamor.«
Bolezen pa je v njegovo življenje prinesla veliko sprememb tudi na poklicnem področju. »Življenje je hotelo, da sem nekaj ur, preden sem izvedel za svojo diagnozo, zaradi preobremenjenosti s projekti dal odpoved na radiu. Pred tedni pa se je zgodilo, da sem ostal še brez dela na televiziji,« pravi, a da jasno vedeti, da ga to kljub temu ni potrlo. »Vsekakor mi ni vseeno, sem pa vsaj hvaležen, da imam do konca bolniške na voljo še nekaj tednov in da lahko v tem času poskrbim zase in najdem projekt, ki me bo veselil, izpopolnjeval in ki mi bo konec koncev prinašal tudi mesečno plačo.«
Ena od poti, po kateri je začel hoditi, pa je tudi njegov blog, ki ima iz dneva v dan več sledilcev. »Nekaj dni po diagnozi sem vedel, da te bitke ne želim držati v sebi, saj sem sklepal, da mi lahko pisanje o spopadanju z rakom olajša žalost in strahove. Naletel sem na izredno veliko podpore in ogromno lepih želja. Oglaša se mi vse več ljudi, ki pravijo, da so se našli v napisanem – ali hodijo po podobni poti ali pa so se zamislili nad tem, kako malo je pravzaprav potrebno za to, da je človek lahko srečen in hvaležen. Svet je res lahko lep, tudi ob težkih diagnozah. Le perspektivo dojemanja moramo spremeniti in biti dojemljivi za to, da življenje spoznavamo zunaj črno-bele plati. V tej smeri bi rad nadaljeval tudi svojo pot. Načrtujem tudi knjigo, v kateri bi bil rad resnično iskren s svojo zgodbo, poleg tega pa bi rad ustvarjal televizijsko oddajo, v kateri bi gledalcem predstavljali najrazličnejše oblike alternativnih zdravljenj, spoznavali pa bi tudi najrazličnejše kulture, vere in običaje sveta. Toliko vsega je okrog nas, pa smo žal povsem zaslepljeni zgolj z vsem vsakdanjim.«
