»Jaz sem preprosto toliko nora, da grem za tem, kar me veseli!«

Ustvarjate pod imenom ZveN. Kako zveni Zvezdana?

Verjetno iskreno, pristno, s pridihom ljudskega, jazzovskega, klasičnega, eksperimentalnega in performativnega, včasih tudi pripovedovalskega.

Obe vaši babici sta bili ljudski pevki. Imate to po njima?

Da. Verjamem, da so ljubezen, nadarjenost oziroma rahločutnost do nekih stvari, kot je na primer petje, gensko zapisane, tudi zato, ker starša nista glasbenika, jaz pa preprosto ne poznam druge poti. Zame je petje edina prava pot, to vem že od otroštva. Pri srbski babici je bila, denimo, cela družina glasbena. Igrali so na porokah in veselicah.

Ste veliko peli z babicama?

Žal sta obe babici že umrli, jaz pa sem bila takrat premlada, da bi to spoštovala. To zmeraj pride pozneje. Spomnim se babic, ki sta peli, imam tudi posnetke, ampak tiste prave ljudske pesmi, ki niso ponarodele, danes pozna zelo malo ljudi, saj so žal te žene in možje, ki so jih peli, že umrli. Še posebno v Sloveniji je zelo malo ohranjenega.

Kaj vas tako zelo privlači na ljudskih pesmi?

Ne želim se preveč »popredalčkati« kot zgolj ljudska pevka, ker nisem. Vsi, ki zdaj to raziskujemo, smo sicer le poustvarjalci ljudske glasbe. Ljudski pevec je tisti, ki je živel te stvari, ki je bil zraven, ko se je pelo ob obredih: kolinah, ličkanju, božičnicah, koledovanju ... Glede na to, da je v Sloveniji to zelo slabo ohranjeno, pesmi interpretiramo na svoj način. Ljudske pesmi so zelo preproste, le pevske in izvedene na konzervativen način. Jaz seveda kot predstavnica mlade generacije in kot nekdo, ki je bil veliko v svetu in je študiral razne stvari, tega ne izvajam tako. Jaz dajem noter svojstven občutek. Osebno se sklicujem po bolgarski vokalni tehniki, ker pri nas žal ni ohranjen tak način petja, poskušam pa se tudi, kolikor se le da, naučiti sama od starejših ljudi, posnetkov ali po starih zapisih. Me pa poleg ljudskih pesmi privlačijo vse mogoče zvrsti: od klasične glasbe do jazzovske, brazilske, elektronske, popularne, funka …

Omenili ste, da ste bili veliko po svetu. Kaj vas pri spoznavanju novih krajev najbolj zanima: arhitektura, zgodovina, način življenja, navade, kulinarika, glasba, jezik, kultura …?

Zanima me vse, kar ste našteli. Če se odločim, da se bom učila eno zvrst glasbe, naj bo to brazilska, indijska, bolgarska ali srbska, moram iti tja za nekaj časa, saj moraš najprej začutiti jezik, nato pa spoznati ljudi, skozi njih potem spoznaš zgodovino, socialne vzorce, navade ... To ti da tisto pravo pot, razumevanje te glasbe, ker vsaka glasba ima neko svojo geografijo, svoj »etnološko-socialni moment«. Pri Bolgariji je, denimo, prva stvar, ki jo boš ugotovil, to, da so bili 500 let pod Turki, saj je to velik del pri pesmi oziroma pri dojemanju njihovega čustvenega odnosa do glasbe.

Vam ljudje radi pokažejo svoje izročilo ali imajo pri tem zadržke?

Jaz sem v bolgarskem Plovdivu magistrirala iz ljudskega petja slovanskih in balkanskih kultur in zaradi tega so mi bili primorani dati neko znanje, ampak več, kot je bilo zapisano v pravilniku tega študija, mi niso želeli dati in sem potem sama iskala na terenu. Tam ni bilo najlažje. Vseeno je to zelo oseben pristop, da prideš do človeka in ga prosiš, da ti pesem zapoje ali te jo nauči. Najprej moraš dobiti zaupanje. Moram reči, da so vse balkanske kulture strašno ponosne na svojo glasbo in zelo pazijo, s kom jo delijo. Enako je pri nas v Sloveniji – ne moreš kar priti v Rezijo ali v Belo krajino kot neki »padalec« … Do teh stvari je treba pristopati s spoštovanjem in časom, ne z agresijo. Povsod so zaščitniški, zato ker gre za nekaj zelo osebnega.

Svoje znanje prenašate tudi naprej, ste vodja Mešanega pevskega zbora Grlenice. Kakšen je odziv ljudi?

Odziv ljudi je zelo velik. Ljudje so željni takšnega petja, glasbe, načina delovanja in povezovanja ter več znanja o takšni glasbi. Ljudske pesmi se moraš naučiti iz ust na usta, tudi zato, ker je zelo malo notnih zapisov. Večinoma učim pesmi, ki sem se jih jaz naučila na tak način, in tako jih tudi predajam naprej. Hkrati pa pevce učim, da morajo znati več glasov, saj ljudska pesem potrebuje vse. Večinoma so seveda le dvoglasne, včasih pa tudi večglasne, in če poznaš pesem, moraš znati vse glasove, tako da tukaj odpiram ušesa. Zdaj imam okrog 30 pevcev, ampak verjamem, da ko bodo ljudje slišali za ta zbor, jih bo želelo priti še več. Tisti, ki bi si, naj od septembra pogledajo na Vodnikovo domačijo, kjer bom objavila avdicijo. 3. in 4. julija bomo imeli letni koncert ob koncu sezone, tako da vsi dobrodošli, naslednji koncerti Grlenic pa bo konec avgusta: 25. bomo nastopili na festivalu Dnevi poezije in vina, 27. pa v Škofji Loki. Pripravljam tudi delavnice grlenega balkanskega petja, ki bodo 10. in 11. julija ter 28. in 29. avgusta na Vodnikovi domačiji.

Izvajate tudi glasbene delavnice za dojenčke. Za kaj gre?

Gre za delavnice, ki sem jih poimenovala Glasba in igra, kajti glasbo tukaj dojemam kot igro, torej da skozi igro prideta zvok in ustvarjanje glasbe. To je po metodi euritmije, izvirno »baby rhythmic«. Ustanovitelj te metode je Dalcroze, potem pa so Skandinavci to metodo razvili za zelo majhne otroke; morda so jo kje drugje tudi, a jaz sem se jo naučila na Švedskem in Finskem, nato sem se udeleževala še raznih delavnic in šla do raznih profesorjev, da so mi dali igre, zatem pa sem sama razvila nove igre, pesmi in odnos starša do otroka. Delavnica poteka tako, da otroke povabim z glasbo, torej ko vstopajo s staršem, je že neka glasba, da se dojenčki (stari od pol leta do leto dni; tisti, ki že capljajo, so že druga raven, tako da je pomembno, da so dovolj majhni skupaj) počutije varno. Potem pa se začnejo razne igre, v roke jim daš inštrument ali pa so koreografije, kjer starši znotraj nagiba uporabljajo glasbo in jo prenašajo skozi telo, torej da jo dojenček najprej začuti v telesu, znotraj – to je princip euritmije. Pravzaprav gre zgolj za lepo glasbeno vzgojo, ki se začne že pri dojenčkih. Dojenčki se zelo hitro odzovejo, začnejo ponavljati, imitirati, natančno vedo, kdaj pride trenutek, ko se uporabljajo inštrumenti, in začnejo igrati, mi pojemo, jaz spremljam, potem mame pojejo in oni spremljajo na inštrumente. Seveda dojenček ne bo pel, razumljivo, bo pa razumel glasbo, ker je to zelo močna frekvenca.

Se dojenčki odzivajo podobno ali različno?

Zelo različno. Velikokrat le »zmrznejo«, ampak to ne pomeni, da ne sodelujejo, zelo sodelujejo, doma pa ponavljajo vse te stvari, mogoče celo že kakšne besede.

Morate posebno paziti na glas? Se morate odpovedovati kakšni hrani, pijači  …? Ste kdaj ostali brez glasu?

Jaz ne, je pa pomembno, da si spočit. Fizična utrujenost se najprej pokaže na glasu, zato so zelo pomembni dober spanec in seveda pravilno petje ter dovolj vode, čeprav sama nisem najboljši vzor slednjega. Na srečo imam močne glasilke in so do zdaj zdržale, se pa lahko zgodi kadarkoli. Sicer se glasilke obnavljajo, ampak če pride do kakšne okvare, je zmeraj večletno okrevanje, tako da ...

Ustvarjate pa tudi z glino, še posebno ustvarjalni ste bili med karanteno. Kdaj in kako to, da ste se sploh začeli ukvarjati s tem?

Že od otroštva imam ves čas ti vzporednici: vizualno in glasbeno umetnost. Zmeraj sem zelo kolebala, v katero smer bom šla. Delala sem sprejemne izpite za likovno umetnost in krajinsko arhitekturo, a je na koncu zmagala glasba. Ampak to ne pomeni, da ljudje nismo večplastni. Jaz sem preprosto toliko nora, da grem za tem, kar me veseli. To sem zmeraj negovala v sebi. Šolala sem se glasbeno, ampak ves čas sem hranila tudi ta drugi pol. Pred nekje dobrim letom dni pa sva bila s fantom pri prijateljici, ki že kar nekaj časa dela z glino, in smo mimogrede začeli nekaj prostoročno ustvarjati iz gline – in me je povsem prevzelo. Takrat sem dobila novo ljubezen. Glina te res tako ozemlji, tako te uravnoteži – to je kot ena sodobna meditacija. Tudi zelo odzivna je nate, na tvoj dotik, na tvoje psihično stanje, pogosto te nauči, da če siliš v njo, se bo raztrgala in ti takoj pokazala, da ne moreš siliti, da se moraš umiriti in se začeti igrati z njo. Seveda zdaj med to karanteno … Lahko bi jo dojemala zelo depresivno, tako pa sem izkoristila čas za nekaj novega. Na srečo sem imela glino in sem se zelo veliko naučila. Iz mene so prišle res nore stvari, ki jih prej nisem poznala. V tej karanteni sem močno napredovala.    

Glede na izdelke vas zelo navdihuje narava …

Ja, seveda, zgodbe, narava … Zelo rada imam tudi to, da je glina malo interaktivna. Če v trgovini kupiš kos keramike, model, ki jih je na tisoče enakih, je popolnoma drugače, kot če kupiš eno svojo ročno izdelano stvar – in ta te mora vsakič, ko jo uporabiš, navdihniti, razveseliti. Tako kot tvoj prijatelj. Zato vedno dodajam miniature, da vsakič, ko jo uporabiš, še pozdraviš to ptico, ki sedi gor in te gleda ali se skriva zadaj.

Delate le unikate?

Ja, poskušam. Zato, ker sem naturšček in vedno delam po navdihu, ki ga imam tisti trenutek. Pustim mu, da me vodi, potem nastane natanko tako, kot mora, to pa se ne more ponoviti. Naslednjič si namreč v nekem drugem stanju. Sem poskusila narediti isto, ampak mi nikakor ni uspelo.          

Ste našli kakšne skupne točke med ustvarjanjem z glino in glasbenim ustvarjanjem?

Ja. Obstajajo glineni inštrumenti, od piščali do bobnov … Razmišljam, da bi si iz gline izdelala abstraktne glasbene inštrumente.  

Izkušnje imate tudi z gledališčem. Kar pet predstav ste delali z režiserjem Jernejem Lorencijem, med drugim zelo uspešno Iliado, sodelovali pa ste tudi v lutkovnih gledališčih. Kako igralci oziroma lutkarji sprejemajo glasbo v predstavah? Se jim zdi pomembna, nekaj, s čimer poudarijo svojo igro, ali jim je bolj moteč dejavnik, ker kaj odvzame njihovemu igralskemu izrazu?

Po mojih izkušnjah se igralci glasbe lotevajo z velikim spoštovanjem. Eni so seveda strašno nadarjeni, so izjemni glasbeniki oziroma pevci. Eni so prestrašeni, tako kot smo vsi. Jaz sem na primer zelo prestrašen športnik. (smeh) Res, žoge se grozno bojim. Tako da verjemite, da obstajajo tudi igralci, ki se bojijo petja, ker je to povsem svojstveno negovanje in čutnost. Je pa vedno bolj normalno, da so igralci primorani izvajati tudi glasbo. Večinoma me režiserji povabijo, ko v predstavi želijo močen del glasbe. Lorenci, denimo, strašno spoštuje glasbo. Njegove predstave so vedno močno podprte z njo, zaradi česar imajo svojo razsežnost. Velikokrat sem povabljena kot korepetitorka, da delam z igralci in jih pripravim na režiserjevo vizijo, velikokrat pa mi režiserji pustijo proste roke, da se zgodi to, kar se mora glasbeno. V teh primerih dobim veliko prostora, da se avtorsko izražam.