Življenjski slog

Znova na pašo

Stane Sušnik, Pomagaj si sam, 12.10.2017 11:00:00

Podoba kmetije pri nas je skoraj neločljivo povezana z živino, ki stoji v hlevu.

Delite na:
Znova na pašo

Govedo, konji ali celo prašiči na prostem, na paši, so še vedno prej izjeme kot pravilo. In vendar ima paša veliko prednosti pred rejo v hlevu. Kaže, da se tega zaveda vse več mladih kmetov. Celo Ministrstvo za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo je lani začelo spodbujati rejce živine k paši z dodeljevanjem subvencij, če se obvežejo pasti neprekinjeno vsaj štiri mesece v letu.

Pastirčkov ni več …

Paša je torej nekaj, česar se spominjajo le podeželani, stari vsaj 50 ali 60 let, saj so takrat številni otroci še pasli krave na domačem pašniku. S preseljevanjem prebivalstva v mesta, zaposlovanjem v bližnjih tovarnah in z uveljavitvijo kmetijske mehanizacije je paša skoraj povsem zamrla.

Edino, kar je marsikomu še ostalo v spominu, je romantična podoba paše na planinah. Ta je najbolj znana na Gorenjskem in v gornjem Posočju, torej v hribovitem območju naše dežele, kjer kmetje spomladi ženejo govedo na pašnike, tam pa za živali poleti skrbijo planšarji.

Od kdaj pasemo?

Ljudje so ob prihodu v pokrajino, kjer je zdaj Slovenija, torej nekje v 6. stoletju, lahko pašne živali redili samo tako, da so gozdove, ki so tedaj preraščali to ozemlje, izkrčili s požiganjem. Črede so zlagoma večali, da so jih lažje varovali pred zvermi. Tam, kjer so ljudje ostali dlje časa, so bili pašniki polni živalskih iztrebkov, namnožili so se živalski zajedavci in kužne bolezni, zato je veliko živine poginilo. Paša živali je v očeh ljudi izgubila svoje prednosti, zato so začeli rediti živali v zaprtih prostorih. V drugi polovici 18. stoletja so tako začeli uvajati hlevsko rejo govedi.

Cesarica Marija Terezija je novo obliko reje živine spodbudila leta 1768 z ukrepom, da so skupne vaške pašnike razdelili med vse, ki so jih dotlej uporabljali. Odtlej so zemljo morali obdelovati kot njive in vinograde, travnike pa kositi. Nove poljščine (koruza, krompir, detelja) so uspevale le, če so bile njive pognojene, gnoj pa je bilo veliko lažje zbrati in ga uporabiti za povečanje pridelka v hlevu, kot bi to lahko storili z iztrebki, ki so jih živali puščale na pašniku. Prav gnoj je postal glavni »pridelek« živine v hlevu, o čemer pričajo tudi pregovori, kakršen je Le tista hiša kaj velja, ki velik kup ima gnoja

… Travnike so torej izkoriščali zato, da so njive več rodile.

Plusi in minusi

Ta koncept kmetovanja se je obdržal do danes. Seveda je mogoče pri hlevski reji navesti več prednosti, kakršne so varnost živali, hitrejša rast, možnost (organizirane) molže, večja količina namolzenega mleka, pomoč pri kotitvah, nadzor krme, zbiranje gnoja itn.

Če živine ne redimo zaradi prireje mleka, pa ni dvoma, da ima reja na pašniku več prednosti pred hlevsko. To spoznanje sem slišal od številnih rejcev. Živali se prosto gibljejo, izbirajo krmo po svoji volji, in to takrat, ko so res lačne, primorane so se prilagajati zunanjim temperaturam in vremenu, zato postanejo odpornejše. Tudi kotitve potekajo (praviloma) brez zapletov.

Travinje odtlej raje kosimo

Več kot dvesto let že poteka hlevska reja, pri kateri je treba živini v hlevu zagotoviti krmo s košnjo. Ker je sušenje pokošene trave odvisno od vremena (le redke velike kmetije se lahko pohvalijo s sušilniki krme), je sena vse manj. Prevladuje silaža, torej travinje z visoko stopnjo vlage, zavito v nepredušno folijo in oblikovano v velike bale. Okus mleka, ki ga namolzejo po takšni krmi, močno zaostaja za mlekom krav, ki se pasejo, ali tistih – kar je najnovejši trend – ki jih krmijo s senom (seneno mleko). Argumenti nekaterih, da pri nas klima ni primerna za celoletno pašo na prostem, so smešni: poletja so menda prevroča, zime premrzle, dežja je preveč (ali premalo) … V resnici pa ostajajo neizrabljeni tisoči hektari zemljišč, neprimernih za košnjo, ker je površina preveč razgibana ali posejana s kamenjem in skalami. Te površine pa so zelo primerne za pašo.

Prevladujejo travniki, ki jih danes kmetje trikrat ali celo štirikrat v sezoni kosijo. Na njih pridelajo obilo enolične krme, pridobljene zaradi obilnega gnojenja, a revne s hranili. Košnja je povezana z mehanizacijo, ki zahteva pogonsko (fosilno) gorivo in veliko vzdrževanja; živina potrebuje dodatna krmila. Večina teh stroškov pri pašni reji odpade, zato bo ta postala zanimivejša, ko bodo zmanjšane (ali celo ukinjene) kmetijske subvencije in bodo kmetje morali gospodariti zares preudarno.

Pomanjkanje znanja o pašništvu

Najlažje je kmetovati tako kakor vsi drugi; odločitev za pašo, še posebno celoletno, je pogumno dejanje še dandanes, ko je znanje neprimerno lažje dosegljivo. Večina kmetijskih svetovalcev spodbuja klasično hlevsko rejo, tudi zato, ker mnogim primanjkuje praktičnih izkušenj s pašo. Ne znajo predstaviti prednosti pašne reje, pri kateri je zagotovo manj dela, predvsem pa je potreben neprimerno manjši finančni vložek, saj so stroški za ustrezno pašno opremo bistveno manjši kakor za postavitev hleva in nakup ter vzdrževanje mehanizacije.

Že slišim: kako pa naj molzemo na pašniku?! Možnosti je več. Ena od njih je tudi premično molzišče (za krave), kakršno so pred meseci predstavili v medijih in ga je sam izdelal mlad kmet Toni Kukenberger iz Gorenjih Ponikev pri Trebnjem, dobitnik priznanja inovativni mladi kmet leta 2016. Nedvomno je mogoče ustrezno prirediti takšno molzišče tudi za drobnico.

Katere živali lahko pasemo?

Celoletna nadzorovana paša je običajna oblika reje za drobnico na Krasu, na Goriškem in še kje, brez zapletov pa bi jo lahko izvajali povsod, kjer ni obilnih snežnih padavin. Pašna reja je kot ustvarjena tudi za rejo goveda, namenjenega prireji mesa. Narašča število rejcev avtohtone pasme prašičev krškopoljcev, vse bolj so priljubljeni kosmati prašiči mangalice, ki jih je obvezno rediti na prostem vse leto, da rijejo in si iščejo hrano med koreninami. Konji so najbolj srečni, če imajo na voljo prostran ograjen pašnik, po katerem lahko dirjajo, kadar se jim zahoče. Isto velja za osle.

Posebno poglavje je reja perutnine na prostem, z uporabo premičnih kokošnjakov ali s prestavljanjem večjih mobilnih mrež, s katerimi ograjujemo travne površine za perutnino.

Paša je prvi korak k prvobitnosti domačih živali

Vse več je takih, ki želijo rediti živali tako, da bi čim bolj upoštevali njihovo dobrobit. Ker so vse udomačene vrste živali nekoč živele prosto, je samoumevno, da je (nadzorovana) paša najbolj podobna njihovemu naravnemu bivanju.

Cike so lahko vse leto zunaj

  • Če smo se odločili za celoletno pašo, izberimo pasmo krav, ki so zmožne preživeti morebitne neugodne (zimske) vremenske razmere. Selekcija krav v zadnjih desetletjih je namreč povzročila razvoj tipa krave, pri kateri je (bila) pomembna predvsem čim večja mlečnost, torej velik okvir in vime. Take krave niso prav primerne za pašo, saj v Sloveniji prevladujejo pašniki na hribovitem in kraškem svetu, ti pa zahtevajo gibčne in prilagodljive živali. Takšna je avtohtona pasma cikasto govedo (cika) pa tudi tradicionalni pasmi rjavo govedo in lisasta pasma.
  • Četudi redimo eno samo kravo, moramo preveriti, ali pašna površina zadostuje za njeno prehrano, in si zagotoviti dodaten vir sena, če hrane na pašniku ni dovolj.
  • Če se odločimo za celoletno pašo, preverimo, ali hlev ni tako oddaljen od pašnika, da bi za vsakodnevno vodenje na pašnik in z njega (zaradi molže) za to porabili preveč časa.
  • Preverimo sestav travinja, saj morda vegetacija ne ponuja vseh potrebnih hranljivih snovi in j ih bo zato t reba dodajati v obliki kupljenih hranil.
  • Velikost pašnika, ki ga imamo na voljo, naj omogoča razdelitev na manjše »čredinke«, torej območja, ki jih lahko pregradimo in s tem ločimo od glavnine pašnika. Tako dosežemo enakomerno porabo travinja in uravnoteženo obremenitev pašnika.
  • Če imamo dovolj pašne površine, del travinja pravočasno pokosimo in shranimo za vremenske razmere (zima, suša), ko za primerno prehrano živali ne bo mogoča paša.

Ovce in koze proti zaraščanju

Kombinacija ovac in koz je najučinkovitejša možnost za preprečevanje zaraščanja kmetijskih zemljišč. Če bi se že v davni preteklosti bolj posvetili reji te drobnice, bi ohranili veliko več odprtih, travnatih površin; ognili bi se dragim zemeljskim delom, kakršna so ravnanje tal, ruvanje večjih skal, drobljenje kamenja s težkimi drobilniki, premeščanje zemljine itn., vse le zato, da bi ustvarili ravne površine, primerne za travnike, namenjene košnji.