Življenjski slog

Zakaj se otrok ne zna zbrati?

Revija Ženska, 07.12.2017 12:01:50

Starši pogosto nenamerno vzgajajo otroka v nesamostojnega učenca.

Delite na:
Zakaj se otrok ne zna zbrati?
Revija Ženska

Vsako popoldne in celo za vikende se ukvarjajo z otrokovo šolo, ko ne gre več pa posežejo po neprimernih metodah discipliniranja, kot so kričanje, dopovedovanje, pridiganje, moraliziranje, zasmehovanje, žaljenje in zmerjanje. Celo klofute padajo – zaradi domačih nalog.

Imamo torej dve težavi: starša, ki ne ve, kako otroka vzgojiti v osebno odgovornega in samostojnega šolarja, in otroka, ki kaj kmalu ugotovi, kaj deluje, da se mu ne bo treba truditi za šolo. Nastane začaran krog, iz katerega ne zmorejo sami, zato morajo poiskati strokovno pomoč. Otroci pa zasovražijo šolo in učenje. Šola bi moral biti kraj, ki se ga naj bi otroci veselili, da bodo tam pridobivali nova znanja, spretnosti in veščine. Z neprimernimi pristopi pa starši in včasih tudi učitelji šolo otrokom priskutimo. Ne, ker bi to želeli, ampak zato, ker ne vemo, kako drugače.

Težave običajno nastanejo že v predšolskem obdobju, ko starši otrokom ne dovolimo samostojnosti. Vedno se nam mudi in na primer nimamo potrpljenja, da bi se otrok sam oblekel, zato ga rajši sami. Ker smo ljudje nagnjeni k ugodju in radi počnemo stvari, ki nas veselijo, bo tudi otrok hitro spoznal, kaj deluje pri starših, da mu ne bo treba opravljati neprijetnih opravil. Ko pa starš zahteva, da otrok nekaj naredi sam, se upre in starši velikokrat prehitro popustijo in to opravijo namesto njega. Ta vzorec se prenese v obdobje šolanja, navadno z žugajočim prstom: »boš že videl, ko boš v šoli«. In kaj se zgodi pozneje? Pretirano skrbne mame pripravljajo šolske torbe za svoje prvošolčke, jim šilijo barvice in 100-krat vprašajo, »ali imaš copate in puščico?«. In tako se otrok nauči, da mu ni treba misliti, saj to namesto njega počne njegova mama.

Potem so tu še tudi različni »ekrani« in ob pretirani uporabi postanejo otroci razdražljivi in nestrpni. Ob igricah se navadi, da vse na dosegu na klik – takoj in zdaj, zato nima potrpežljivosti. Ker je nima kje vaditi. Tudi premalo spanja in gibanja sta lahko vzroka nezbranosti, strokovnjaki pa ugotavljajo, da ji botruje tudi preveč zaužitega sladkorja (sladkarij in v drugi prehrani). In če starši dneva ne strukturirajo z jasnimi pravili in redom, potem je lahko družina namesto zatočišča eno samo bojišče.

Kako iz začaranega kroga?

Najprej uvedemo rutino, jasna pravila in biti moramo dosledni, da vztrajamo pri pričakovanem. Pogosto pa tudi to ni dovolj. Otrok bo morda sedel za mizo, a misli mu bodo uhajale drugam. Četudi ga starši spodbujajo, naj se zbere, ne bo delovalo.

Za boljšo koncentracijo bo potrebna vadba, če ugotovimo: da se otrok težko zbere in težko ostane osredotočen na učno snov, da je površen pri branju navodil, da ima motnje pozornosti, ni vztrajen, nima zaupanja vase, da zahteva, da ob njem sedi odrasli, ko dela za šolo, da ne dokonča zahtevanih dejavnosti/nalog, je počasen, pri delu oziroma učenju ga hitro kaj zmoti, da je nesamostojen pri izpolnjevanju šolskih obveznosti, ima težave z organizacijo časa, izmika se miselnim naporom, pogosto izgublja ali pozablja šolske potrebščine, ima napade jeze, ko je potrebno opravljati šolske obveznosti.

Zaradi vsega tega je otrok manj uspešen in ne dosega rezultatov glede na svoje sposobnosti. Poleg tega se pogosto razvije in krepi neprimerno vedenje, kot so izmikanje dolžnostim, izbruhi jeze, pojavijo se lahko različni strahovi. Otrok si ne zaupa, ne upa si tvegati, ker je prepričan, da bo neuspešen. Začne se izogibati obveznostim, kar spet povzroča trenja med njim in starši.

Motnja pozornosti torej vpliva na vsa življenjska področja otroka. Kot posledica se razvijejo slaba samopodoba, nizka samozavest in nizek občutek lastne vrednosti. Otrok si ne zaupa več in se preneha truditi. Kadar starš v stiski z neprimernimi pristopi potem še dviguje pričakovanja do otroka z namenom, da ga motivira, se pogosto zgodi prav nasprotno. Težave same od sebe ne bodo izginile in če jih ne odpravimo pravočasno, se vlečejo v odraslo dobo. Te osebe so potem zelo impulzivne, veliko in hitro govorijo, ne znajo poslušati …

Da se otrok nauči zbranosti, je potreben trening s sistematično z izbranimi vajami in dejavnostmi, ki so prilagojene starosti otroka oziroma najstnika. Po dolgoletnih izkušnjah dela z učenci in dijaki pa vem, da se otrok lahko zbere le, če se odloči, da bo pri sebi nekaj spremenil. Pomembna je njegova odločitev in nato vaja ter seveda dom, kjer vlada ljubeče in spodbudno vzdušje.