Večni svobodnjak

Med skejterji je bil pionir rolkanja po ljubljanskih ulicah in med tistimi, ki je skatebordanje predstavil kot kulturni fenomen v medijih. Med novinarji ga poznamo že vsaj od udarnih začetkov Studia Ljubljana (Studia City) in kot sodelavca ene prvih revij za mlade, ki se je pojavila v časih mlade države pod urednikovanjem Jonasa Žnidaršiča. Pa tudi enega najbolj zaposlenih fotografov nekdanjega revijalnega carstva Delo Revije

V umetniških in modnih krogih je znan po svojih razstavah in objavah, dela za najbolj znane slovenske revije, pokriva filmske festivale in gledališče, zahtevne športne prireditve, včasih pa se preda tudi spiritualnemu iskanju za lastno dušo in odpotuje v Indijo ali pa se poda na plezanje v hribe. A za to mu, odkar ima družino, vedno primanjkuje časa. V novejšem času pa je del njegovega življenja postala tudi daljna Japonska, dežela in kultura, s katero ga povezuje njegova družina, žena iz Fujija in mala predšolska sinova. Po cesti ga pozdravljajo tako člani Skupnosti za zavest Krišne kot tudi Dragan Živadinov ali dekleta in novinarke z modne scene. »Izo« je del urbane mladosti in zgodovine. O glavnih akterjih slovenske rolkarske scene in zlatih časih skejterske subkulture, ki ji je pripadal, govori tudi odličen celovečerni dokumentarec Deckument, od rolke do skejta.

Svojo kariero fotografa, fotoreporterja in novinarja ste začeli z izdajanjem na roke narejenih in printanih fanzinov konec osemdesetih. Je bila to nekakšna alternativa tedanjim medijem?

Alternativa drugim medijem je bila predvsem v tem, da takrat noben medij pri nas ni pokrival takšnih tem. Fanzini so bili del komunikacije s tedanjo subkulturno sceno. V meni je bila od nekdaj želja po izražanju nekih idej in komuniciranju z ljudmi s scene, ki je bila nekakšna mešanica pank, hard core in skejt scene konec osemdesetih. Nobenega medija ni bilo, ki bi to na kakršen koli način spremljal ali izražal, mi pa se tudi nismo veliko spraševali, ali tak medij kje obstaja. Preprosto smo začeli sami delati svoj časopis. Poznali smo nekatere fanzine, ki so nastajali na zahodu, pa tudi pri nas doma na glasbeni in alternativni sceni so se že pojavljale takšne izdaje. Izdelovanje fanzina je bila za nas pravzaprav igra, podobno kot bi ti v šoli zadali nalogo, da narediš seminarsko nalogo ali lepljenko na neko temo, mi pa smo naredili časopis za lastno veselje, tako kot smo si ga mi predstavljali, ne da bi se veliko ukvarjali s tem, kaj bo to prineslo v prihodnosti. Prineslo pa je to, da me je vse skupaj povleklo v medije, ne samo tiste na robu, ampak vedno bolj tudi v profesionalne, etablirane.

Ko so leta 1990 v Studiu Ljubljana (predhodniku današnjega Studia City) naredili prvi prispevek na temo rolkanja in skate scene pri nas, je bil velik odziv po vsej Sloveniji. Uredniku Tomažu Peroviču ste predlagali, da bi delali kar svoj Skate TV.

Z mojim rolkarskim kolegom Mažijem, Tomom Perom, sva že delala na Radiu Študent, imela sva svoje glasbene oddaje za skejterje, imeli smo tudi svoj klub in enkrat na teden tematski večer v Klubu K4 na Kersnikovi. Prijateljica Radmila Pavlovič, ki je kot novinarka delala za takratni Studio Ljubljana, je prišla do nas, da naredi prispevek na temo fenomena skejterske scene v Ljubljani. Posnetek je preko televizije zaokrožil po Sloveniji in med mularijo sprožil precejšen odmev. Sam sem imel že od nekdaj aspiracije, da bi se dalo tudi televizijo uporabiti kot medij, tako smo Tomažu Peroviču predstavili našo idejo, da bi delali Skate TV. Urednik je pokazal interes, mi pa smo začeli pripravljati scenarije in vsak teden ustvarjati 15-minutne prispevke.

To so bili vsebinsko eni najbolj odbitih, provokativnih, pa tudi v smislu izvedbe popolnoma inovativnih prispevkov, ki jih današnja televizija najbrž ne bi nikoli omogočila in predvajala. Kako so nastajale te oddaje?

Prispevki so bili za naše tedanje medijsko okolje zares precej drugačni, odštekani. Poznali smo tujo produkcijo videospotov in se tam marsičesa naučili. Na MTV takrat nismo gledali kot na komercialno TV-produkcijo, čeprav so bili pretežno usmerjeni v pop sceno, nas je zanimal predvsem njihov pristop, kako so narejeni ti glasbeni spoti, kakršnih do takrat na normalnih televizijah nismo videli. Na naši televiziji je bilo težko uveljavljati neke nove principe dela, ampak bili smo mulci in vse smo jemali kot zabavo. Nikakor kot težko, resno delo. Tako smo se prebili do izvedbe svojih zamisli in kljub togi instituciji dosegli, kar smo hoteli. Ekipo smo sestavljali Tom Per, Matjaž Košir in jaz, malo pozneje je prišel še Ali En. Matjaž in Ali sta v glavnem improvizirala, delala skozi zafrkancijo, Maži in jaz pa sva za vsako oddajo posebej pripravila scenarij, ker sva se zavedala, da ima televizija svoje zakonitosti. Prav skozi Skate TV sem začel spoznavati televizijsko in medijsko okolje, pravila dela in vse skupaj vsrkavati. Po moje je bila to najboljša nešolska šola, medijska vzgoja, kakršno si lahko želiš v življenju.

Tomaž Perovič je rekel, da ste bili popolni divjaki, ampak neverjetno organizirani, vedno ste vedeli, kaj hočete. Ustvarjali ste noro hitre in dinamične prispevke, kršili vsa pravila kadriranja, snemanja, montaže …

Bili smo popolni laiki, nihče od nas ni zares vedel, kako se te stvari delajo, nobenega znanja ni bilo zadaj, toda vse te predstave, kako naj bi bile stvari videti, vse to smo že imeli v svojih glavah. Kot da je bilo vse to že od nekdaj v nas samih. Nehote smo vsrkavali in se navdihovali nad tistim, kar nas je zanimalo in potem to vrgli ven, izrazili v svojih prispevkih. Seveda je bil v to vložen tudi trud, ampak za nas to ni bila muka, bila je predvsem spontana in zelo kreativna igra. Resno delo, ki je bilo na trenutke tudi neresno, na robu, tako da smo bili tudi v hudi nemilosti pri tedanjih varnostnikih na Televiziji Slovenija. Izbruhnila je afera s kajenjem trave itd. Ker smo vedno dobili čisto zadnji termin za montažo, smo običajno delali v poznih nočnih urah v prazni TV-hiši, po polnoči in ob nenormalnih urah, ko so bile montažnice proste. Bili smo zadnja »smetka« v sistemu. No, in se je tudi, kaj dogajalo … (smeh). Nismo bili ravno ljubljenci dežurnih varnostnikov.

Vaši TV-gegi so bili polni satire na takratno medijsko in politično poročanje ter okostenel sistem resnih TV-komentatorjev in njihovih prispevkov.

Marsikaj je vplivalo na nas. Vizualno in tehnično smo se navdihovali pri MTV-jevski produkciji, humor in zafrkancije pa so nastajali pod močnim vtisom Monty Pythonovskih televizijskih satir in parodij, pa tudi vpliv nadrealističnih knjig, filmov in nadaljevank, ki jih je bilo moč videti. Vsa ta kepa vtisov se je nato sprostila in oblikovala v naših projektih.

Kaj pa publika, vas je oboževala ali so se pritoževali nad vašo norostjo na TV-ekranih?

Publika so bili predvsem mularija, pa tudi malo starejši, alternativci, ki so bili navdušeni nad tem, kar smo objavljali. Nad skejterji so se ljudje pritoževali predvsem na ulicah, tam smo bili zares divjaki. Naše oddaje so sicer kazala neko dinamično divjost in neartikuliranost, a nad končnim rezultatom so bili vsi zelo navdušeni, tudi naši uredniki. Vseeno pa so nas začeli že kmalu krajšati, s 15 minut smo prišli čez pol leta le še na 5 minut tedenskega prispevka.

Kako pa se je skejt scena razvijala potem naprej? Rolkanje je postalo pravo gibanje, ki je zavzelo urbane ploščadi v Ljubljani, Mariboru, Velenju, Dravogradu, Novi Gorici. Nekateri so začeli hoditi na tekmovanja, dobivati glavne nagrade …

Skejterji, ki so bili pod vplivom naših medijskih izdelkov, so bili morda bolj naravnani v samo skejtanje. V naši ožji ekipi, ki je delala TV-prispevke, razen Ali Ena nismo bili fanatični, tekmovalni rolkarji. Sam sem se rad rolkal in se zafrkaval po ulicah, ni me pa zanimalo, da bi vlagal ure dela v študiranje in piljenje posameznih trikov, hodil po tekmovanjih, ne, to ni bil moj interes. Rad pa sem razmišljal, se pogovarjal in družil z vso to sceno, iz katere so izšli pozneje tudi nekateri vrhunski skejterji, v športnem smislu.

In doživeli tudi precejšen uspeh. Kaj se je potem dogajalo z glavnimi akterji skate scene? Ali En je šel v glasbo, vi ste postali profesionalni fotoreporter, nekateri so odšli v Kalifornijo uresničit sanje o skate karieri …

Ja, kljub pomanjkanju vsakršne opreme in infrastrukture pri nas so nekateri želi precejšen uspeh, pobirali nagrade na domačih in tudi mednarodnih tekmovanjih. Nekateri, Marko Jazbinšek, recimo, se je preselil v Kalifornijo, domovino skateboardinga in tam naredil profesionalno kariero. Odprl je svoje podjetje in od tega živi, iz tega je naredil svoje življenje. Za marsikoga je bila ta scena odskočna deska v nekaj, kar ga je zanimalo in je razvil pozneje, nekateri so ostali zvesti samo skejtanju, kakšni pa so s tem popolnoma prekinili, celo v dokumentarcu niso hoteli sodelovati. Tudi sam sem presegel tisto obdobje, mi pa ni vseeno, da sem bil zraven, malo sem celo ponosen na to, da smo za sabo tudi nekaj pustili. Danes se tega bolj zavedam, takrat pa se mi je zdelo, da se samo igramo, zabavamo. Šele čez leta vidiš, da vse skupaj sploh ni bilo naključje in je vse imelo svoj smisel.

Je danes skejt scena še živa?

Mogoče je že takrat dosegla svoj plafon, višek, in od tam ni šla več naprej. Ko se stvari začnejo postopoma komercializirati, se običajno krivulja obrne navzdol. Zgradili so se novi objekti, o katerih smo včasih samo sanjali, začele so se pojavljati trgovine s skejt opremo, včasih smo hodili v Trst ali pa si sami izdelovali vse potrebno v kleti. Danes imaš desko že v vsaki športni trgovini. Pri nas se scena ni razvijala tako kot v Ameriki, v neko bolj ali manj organizirano gibanje s klubi, vse je ostalo na precej individualni ravni. Skateboarding je kljub večji komercializaciji in dostopnosti ostal pri nas na »margini«. Starejša generacija je to preživela in se umaknila, vendar trend pri mlajših ni šel naprej v kolektivno, bolj organizirano delovanje. Zame je bila takrat to trenutna potreba, ki se je izrazila, imela svoje življenje in se potem tudi sama ukinila.

Ko ste začenjali pri časopisih, je bil to še čas pred digitalno fotografijo, ko je fotografija nastajala na filmu, na dragi opremi. Se je delo poklicnega fotoreporterja z novimi tehnologijami zelo spremenilo?

Tudi dobra digitalna oprema je še vedno draga oprema, ki ni dostopna vsakomur, zanjo je treba imeti denar. Zaradi digitalne fotografije pa smo se v marsičem polenili ali bolje rečeno razpustili. Zdaj je na voljo digitalna kartica, na katero lahko shraniš milijon fotk. Fotkanje lahko poljubno ponavljaš, medtem ko si moral pri filmu prekleto dobro premisliti, koliko posnetkov boš stisnil in koliko od tega bo uporabnih. Omejitve so bile precejšnje in moral si imeti dosti večjo kontrolo nad svojim delom. Filmi so bili dragi, tudi razvijanje, in če nisi delal po naročilu za kakšno revijo ali časopis ali imel sponzorje, si je amaterski fotograf ta dragi šport lahko privoščil le zelo omejeno. Prav zaradi tega pa smo delali z večjo natančnostjo, medtem ko ti digitalna fotografija omogoča večjo obdelavo, manipulacijo in posledično tudi manj precizno izražanje.

Preprosto fotografiranje s telefoni in poceni aparati je ustvarilo poplavo amaterskega fotkanja.

Digitalni aparati, neprofesionalni, so dandanes dostopni tako rekoč vsakomur, torej se lahko vsakdo ukvarja s fotografiranjem in se v tem preizkuša. Zame je problem predvsem v tem, da naročniki in uredniki pogosto ne ločijo med profesionalnim in manj kakovostnim, diletantskim posnetkom, ne vidijo, kaj je narejeno dobro in kdo ne dosega standardov kakovostne fotografije. Vsakdo lahko pride s svojim posnetkom dogodka. Produkcija je tako velika, da ni več nobene prave selekcije in pregleda nad vsem, vsaj pri nas je tako. V tujini pa vendarle še veljajo neki standardi, tam imata fotografija in znanje, ki je za tem, daljšo tradicijo. Dobro fotografijo lahko narediš tudi s telefonom, ni problem, celo studijske fotke nastajajo tako. Sredstvo niti ni najbolj pomembno, važno je, kaj iz tega nastane.

V Sloveniji je nekoč izhajalo več domačih modnih, »dizajn in lifestyle« revij višjega dometa in kakovostnega tiska, ki so gojile arhitekturno fotografijo, reportaže, modno fotografijo, portrete itd. Kje lahko danes dober fotograf še objavlja?

Mediji so še, ne bom jih zdaj našteval, so se pa zaradi ekonomske krize, ki se je začela pred leti, zelo zaprli vase. Včasih je bilo z dobrim materialom lažje prodreti do njih, danes so se uredništva zelo zaprla, vsak straži svoj kotiček. Zato tudi ni več presežkov v kakovosti. Presežki se tudi ne nagrajujejo, vse se dela po liniji najmanjšega odpora, samo da smo stvar naredili in gremo dalje. Predvsem pa ni nobene povratne informacije. Če fotografu ne daš prave spodbude, če je vse samo pri bežnih pohvalah, si kot fotograf težko želiš napredovati, saj nimaš občutka, da je tvoje delo zares cenjeno. Nagrada ni na prvem mestu, vendar pa nenehno nižanje honorarjev, zraven pa vedno več nalog v manj časa za manj denarja ne prispevajo ravno h kakšnim večjim dosežkom. Vse to pa moraš sprejeti, ker je na trgu dovolj drugih, ki bodo takoj prišli na tvoje mesto. Preden usposobiš nekoga, da postane zares dober fotograf ali novinar, traja, nihče se ne naredi kar tako čez noč. Včasih si moral čez nekaj začetnih faz, niso te kar takoj poslali na velike naloge, ampak si se postopoma naučil, izmojstril svojega poklica. Sam sem začel s fotkanjem anket pri časopisu, kar je bilo zelo duhamorno, nekreativno, a le tako spoznaš vse faze dela pri časopisu. Izzivi pridejo pozneje. Danes je bolj v ospredju samopromocija, čezmerna doza samozavesti in samozaverovanosti, tudi blefiranja, manj pa je za tem znanja. To postaja vse bolj princip, kako priti do dela, res pa pozneje marsikdo zaradi tega tudi odpade, ker marsičesa ne zna.

Mojstri, kot so bili Joco Žnidaršič, Tone Stojko, Milan Pajk in drugi, so nekdaj veliko delali, objavljali … Danes se je verjetno težko specializirati samo za eno zvrst, modno ali politično fotografijo, večina fotografov je svobodnjakov in mora delati marsikaj.

Ja, delati moraš samo, da preživiš. To je posledica časa in velja še za marsikateri poklic, tudi tehnologija je prinesla svoje. Prepričan sem, da bi tudi stari mojstri, ki bi se znašli v današnjem svetu, v moji koži recimo, plavali v enaki godlji in morali zagrabiti vse, kar bi jim prišlo naproti. Ko zdaj razmišljam zase, se zavedam, da vsak človek v neki normalni civilizirani družbi, doživi svoje vzpone in padce. Je obdobje, ko si v svojem kreativnem vzponu, ki traja morda dvajset ali prej deset let, bi rekel. Ko enkrat to dosežeš, se krivulja obrne, ne le zaradi okoliščin in časa, ki se spreminja, tudi človek se postara, ne more vedno početi vsega kar naprej. Za svoje najboljše čase pri Delu Revijah, ko je bilo veliko dela in honorarji boljši, čeprav so bile tudi napetosti, zdaj vem, da so bili moje najboljše obdobje. Življenjsko obdobje in kariera sta se po letu 2010 začela strmo obračati navzdol, za mnoge zaradi dogodkov, na katere nismo imeli nobenega vpliva. Ko je bilo podjetje tajkunizirano, je kmalu propadlo. Danes se zavedam, da je tega časa za vedno konec, nikoli več ne bom delal v takih pogojih. Zdaj imam otroke, družino in na vse skušam gledati realistično. Če bi se mi zgodila družina pred 10 leti, bi bilo turbulentno, ker ne bi imel časa za oboje, takrat pa sem bil sam in mi je bilo vseeno, kdaj pridem domov. Če bi bili honorarji na isti ravni, kot takrat, bi lahko tudi zdaj, ko delam manj, preživel brez strahu, danes pa nikoli ne vem, kako bo šlo naprej …

Tvoja žena je iz Japonske, živita in delata v Sloveniji. Kako deluje slovensko japonska družina, v kakšnem jeziku rasteta otroka?

V dvojezičnem. Tako je bilo za naju oba z ženo logično že od samega začetka, da bosta imela otroka stik z obema kulturama, da bosta govorila oba jezika. Jaz z njima govorim slovensko, žena pa japonsko. Že njun videz ju opredeljuje, da imata v sebi drugačne gene in korenine, lažje jima bo, da bosta doma v obeh svetovih. Navsezadnje je danes to tudi prednost, da znaš tekoče govoriti dva tako različna jezika. Kaj bo v prihodnosti, še ne vemo, šole ni, vsa vzgoja je bolj iniciativa nas staršev. Oba z ženo imava delo, ki nama ne dovoljuje sistematičnega učenja z otroki.

Skoraj vsako leto se podate na potovanje na Japonsko. Kako doživljate njihovo kulturo, zdaj, ko jo poznate bolj od blizu, oboji veljamo za precej introverten narod?

V marsičem smo si podobni, drži, vseeno pa smo tudi zelo drugačna družba. Kadar sem na Japonskem, so do mene vselej zelo prijazni, od tujca nikoli ne pričakujejo tega, kar pričakujejo od svojih. So zelo rigidna, tradicionalna in konservativna družba, njihovi odnosi so večplastni in imajo ogromno odtenkov, kot mi razlaga žena. Tudi če bi dlje časa živel tam, najbrž ne bi mogel vsega dojeti, pa tudi sprejeti. Moj vtis je, da mladim, modernim Japoncem vsa ta tradicionalna zaprta kultura zelo preseda, saj imajo mladi danes veliko več stika s svetom in boljšo predstavo o življenju zunaj Japonske. Zavedajo se, da je njihova družba v nekaterih stvareh zelo »zategla«, nesvobodna v odnosih.

Dežela je za fotografa najbrž zelo slikovita?

Seveda, zelo je lepa, mene pa fascinira predvsem to, kako dobro je uspelo ljudem povezati moderno življenje in njegove pridobitve s tradicionalnim, vse poteka neverjetno harmonično, eno ob drugem. Za razliko od nekaterih drugih dežel, recimo Indije, kjer se sodobno življenje tako tepe s tradicijo, da je vse popoln kaos in so razlike v družbi zelo velike in boleče. Vse kar je novega, želijo Indijci razstaviti na prafaktorje in nato vključiti v svoje življenje, Japonci pa integrirajo novo takšno, kot je in ob tem še vedno ostajajo tradicionalni, zvesti sebi. So zelo urejena, nekaotična in premočrtna družba. To je zares neverjetno, kako se tako stara kultura dobro prilagaja novim dosežkom in gre naprej.

Kaj pa kakovost življenja na Japonskem, je boljša ali slabša po naših merilih?

Če ne upoštevamo finančnega dela, zaslužka, je kakovost življenja pri nas zagotovo veliko boljša, to priznavajo tudi sami Japonci, ki lahko primerjajo obe deželi. Pri nas ne poznamo takšne družbene zasičenosti in tako goste poseljenosti, kot je na Japonskem. Tukaj imamo vse pri roki, to velja za Evropo na splošno. Japonska družba je zelo usmerjena v produktivnost, učinkovitost, tam se dela do onemoglosti. Seveda ima njihova disciplinirana hiperdelavnost tudi svojo pozitivno stran, saj njihova družba ne zapada v takšna nihanja, kot jih doživljamo tukaj. Japonci so šli v zadnjih desetih letih že čez nekaj recesij, a so se takoj pobrali.

Ni prišlo do tako dramatičnega stresa kot pri nas.

Ne, so družba, ki se hitro pobere. Še jedrska katastrofa nuklearke v Fukušimi, ki jih je zelo prizadela, jih ni zamajala. Kljub vsem tragedijam in vladnim lažem okoli tega, proti čemur očitno ni imuna nobena država, se stvari obnavljajo. So družba, ki gre naprej, zna preživeti. Pri nas pa se kriza, ki se je začela okoli leta 2008, kar vleče in vleče, nič se ne premakne. Kar se je za ljudi znižalo, tam smo ostali, statistike se morda popravljajo, a mi tega sploh ne občutimo. Ne dovolijo nam, da bi si tudi mi lahko izboljšali svoje življenje, standard, kot smo ga že imeli. Imajo pa Japonci še neko lastnost, ki jo jaz zelo cenim. Zelo so resnicoljubni in pošteni. Če se tam nekaj dogovoriš ustno, lahko veš, da to velja in zato ni potrebna pisna pogodba. Etika je na visoki ravni. Če greš na toaleto in pustiš denarnico zunaj, ti je ne bo nihče ukradel. So ekscesi, ampak prevladujoča zavest poštenosti je tam zelo prisotna.

Kaj pa preživljanje prostega časa pri Japoncih? Evropejci zelo cenimo to pridobitev v svojem življenju.

Japonci živijo drugače, verjetno tisti v ogromnih natrpanih velemestih tudi zelo trpijo, ker so ves dan v službah ali v prevoznih sredstvih, pogosto prespijo kar v raznih cyber kafejih ali miniaturnih spalnih kapsulah, ker imajo premalo časa za potovanje domov in nazaj v službo. Za nas je to popolnoma nepredstavljivo, toda tako pač živijo, ves čas delajo, šele na stara leta potujejo. Tudi zato doživljajo naše življenje kot boljše, tukaj so zunaj togih pravil in pritiskov, kakršna jim diktira življenje doma. Lahko delujejo bolj sproščeno, kot so vajeni. Za Japonce je popolnoma nepredstavljivo, da ljudje sredi dneva sedijo po kavarnicah, pijejo kavo in se pogovarjajo. Tega časa si ne morejo vzeti, največ, da gredo do McDonald'sa po hrano ali pa instant kavo v plastičnih lončkih in jo vzamejo s seboj. Evropskega načina posedanja in uživanja ne poznajo.

No, saj na kavah se lahko tudi marsikaj zmeniš, urediš, narediš intervju (smeh) …

Zanje je to nepredstavljivo, potrata časa, luksuz, ki ga ne poznajo.

Tudi v Sloveniji srečujemo vedno več japonskih turistov, ne nazadnje je za to zaslužna tudi vaša žena. Kakšna pa je Slovenija v njihovih očeh, kaj imajo tukaj najraje?

Najbolj jih fascinira Bled, sicer pa je Slovenija zanje premajhna za tako dolgo pot, ki jo opravijo do sem. Potovanje v Slovenijo je običajno del balkanskega paketa, ki vključuje še vsaj Hrvaško ali pa potovanje naprej v Italijo, v Benetke itd. Večina večjih organiziranih japonskih skupin gre na Bled, v Ljubljano in Postojno. Ker so dovolj premožni, pa so zanje značilne tudi manjše specializirane skupine, ki si jih Slovenci ne moremo privoščiti. Te manjše, bolj individualne skupine pa gredo tudi v Tolminska korita ali Triglavski narodni park raziskovat pokrajino, floro itd. Se pa radi poročajo tukaj, zanje je kulisa Bleda zelo atraktivna za poročna slavja. Ker pa so Japonci »trendseterji«, jim sledijo tudi Južni Korejci, Tajvanci, pa celo Kitajci. Japonci v tistem delu Azije utirajo pot in po njih se, ne glede na zgodovino, vsi zgledujejo. So zelo spoštovan narod in družba, ki je v očeh sosedov dosegla tisto, kar bi si tudi sami želeli.

Vaše srce še bije za hribe?

Seveda bije, toda odkar so tu otroci in moje svobodnjaško delo, do hribov zlepa ne pridem. Zelo hrepenim po tem, da bi lahko spet hodil v hribe. Sanjam, da ko bosta sinova malo večja, bo spet čas za hribolazenje, če bom še v formi. Vsaj na kakšne lažje, nižje vzpone bo že šlo. Edino, kar si lahko trenutno športnega privoščim, je kolo in kolesarjenje. Sta mi pa otroka odprla neki drug pogled na hojo. Ker sem z njima opravljal neskončna »vozičkanja« do mesta in nazaj, sem osvojil hojo kot zelo priročno fizkulturo, tako sem še vedno v dobri kondiciji. Še zdaj se rad podam peš na dolgo pot od doma na delo, če mi le dopušča čas.

Boste svoja sinova tudi učil rolkanja po betonskih klančinah? Mulci danes rastejo bolj doma za računalniki kot pa zunaj na dvoriščih in ploščadih?

Ne vem še, a če bosta pokazala interes, jima bom to zagotovo omogočil. Za zdaj sta še premajhna, če pa bosta kdaj slišala, s čim se je ukvarjal oče in ju bo to pritegnilo, ju moja rolka še čaka v kleti. Treba jo bo le malo podmazati, ampak je tam.