Življenjski slog

Največji luksuz je uživati s pametjo

Petra Kancler, Avenija, 10.10.2017 11:00:00

Slow food destinacija, ki obeta nova merila pri potovanju in oživlja »stare« vrednote v uživanju, neokrnjeni naravi in avtohtoni, lokalno pridelani kulinariki.

Delite na:
Največji luksuz je uživati s pametjo

»Potovanje h koreninam dobrega okusa je uživanje s pametjo! Kultivirati okus nas uči bolje in inteligentneje živeti.«

Carlo Petrini, ustanovitelj slow fooda

Uživati, okusiti, začutiti. Živeti s krajem, domačini, lokalno kulinariko. Hrepenenja, ki so v hitrem, ponorelem svetu danes največja vrednota. In ki si jih je zadala potešiti ponudba prve slow food destinacije na svetu, ki jo najdemo le streljaj od Slovenije, v čarobni Ziljski in Lesni dolini v Avstriji, in ki od nekdaj propagira in živi po filozofiji Alpe-Adria. Kjer ne gre za elitizem, pač pa za trenutke izjemnih doživetij v upočasnjenem tempu. Kajti kdor upočasni tempo, intenzivneje uživa. In dotlej neodkrito stopi v sicer tako utesnjeno perspektivo.

Filozofija kakovosti in pravičnosti

Kulinarični sladokusci seveda tudi pri nas poznajo filozofijo restavracij slow food. Gre za svetovno gibanje, ki ga je leta 1987 v Parizu ustanovil danes legendarni Carlo Petrini in katerega simbol je polž – malo prefinjeno in preudarno bitje, ki pooseblja kljubovanje hitrosti. Gibanje propagira avtohtono kulinariko s poudarjanjem pomena lokalno pridelanih živil, sezonske jedi, odlične in sveže sestavine. Predvsem pa poudarja načelo pravice do užitka, dostopnega vsem! Zato slow food ni gibanje, ki bi v svoji filozofiji poudarjalo elitizem (kot se ga je predvsem pri nas prijel sloves), temveč je gibanje, ki želi omogočiti užitek vsakemu. Zato so cene pri izvornih slow food restavracijah omejene navzgor. Obenem poudarja tudi pomen zdravega prehranjevanja in opozarja na negativne učinke globalizacije v prehranski industriji. Danes ima gibanje po vsem svetu čez 100.000 članov, vključuje pa 153 držav, ki so organizirane v 1300 enot, imenovanih convivium. A pri tem ne počiva, temveč ubira nova pota. In razvija nove projekte, kot je prva svetovna slow food destinacija – na kratko kraj oziroma regija, ki živi in ponuja vse vrednote, za katerimi stoji gibanje.

Festival užitkov

Gonilna sila izjemne ideje, ki se že v prvem pilotskem letu veseli izjemne svetovne pozornosti in priljubljenosti, je Herwig Ertl, prav poseben možakar. Kot lastnik vrhunske krajevne delikatese v vasici Kötschach-Mauthen, ki je zrasla iz skromne družinske trgovine, si je začrtal prav posebno pot – odločil se je postati glasnik enkratnih kulinaričnih sporočil in oče Festivala užitkov. Odločen mož je v svojem videnju neizprosen. »Če ne bomo dvignili glasu, prodajaln, kot je moja, kmalu ne bo več, doživetje nakupov pa bo obstajalo le še kot bežen spomin v glavah ljudi. Moje stranke si želijo tega, kar pridelajo iskreni, majhni pridelovalci, hrepenijo po čustvih in navdušenju, po tem, kar lahko potipaš, pokusiš, komuniciraš. Za to se borim vsak dan in prepričan sem, da bom na svojo stran pridobil vse več ljudi,« mi razlaga z velikim zanosom samosvoj Herwig, ki daleč naokrog slovi kot velik ljubitelj Slovenije in neizmerno uspešen prodajalec naše piranske soli ter brancinov Fonda, ki so prav zaradi njega v Avstriji postali pojem odličnosti. »Zato prirejam svoj Festival užitkov, kjer skupaj s svojimi dobavitelji nastopam v glavni vlogi. Z emocijami, navdušenjem in predanostjo. Kajti izdelki potrebujejo sporočilo in posamezna regija bo živela toliko časa, dokler bo imel človek kaj povedati.«

Elitizem je preteklost

Njegovo vodilo se glasi: »Stran od obloženih kruhkov in napadov na prigrizke, stran od prenajedanja, raje se privoščimo edini dostopen luksuz. Kaj je to, vas zanima? Največji luksuz jo to, kar prideluje sosed, ki je iskren in hoče nam in našemu zdravju dobro. Ta luksuz moramo obvarovati, z njim moramo ravnati pazljivo, da bodo ti izdelki dobili poseben status in postali doživetje okusa.«

Podobno menijo vsi majhni lokalni pridelovalci, ki sodelujejo v projektu. Združuje in vodi jih miselnost, da mora biti hrana dobra, čista in pravična. To pomeni, da mora biti izjemnega okusa, biološko in trajnostno pridelana ter pridelovalcem prinesti pravično plačilo. Kako to gre, si seveda lahko ogledate na lastne oči in se organizirano pridružite pridelovanju lokalnih dobrot, domačega kruha, zlatega medu, slastnega sira, bele polente, pa tudi nastanjeni ste tam, kjer se držijo naštetih vrednot, na primer v prvem avstrijskem bio hotelu.

V objemu narave

Pri Dabererjevih se je vse začelo davnega leta 1928. Takrat je praded na svojem posestvu odkril zdravilni vrelec in se odločil odpreti toplice. Ker je bilo to v času, ko sovaščani še niso imeli svojih kopalnic, je postala navada, da se je kopat hodilo k Dabererju. Pozneje je vizionarski mož zgradil še gostišče za goste, ki so bili od drugod in so se želeli osvežiti s knajpanjem. Kot zanesljiva stalnica teče zdravilni izvir še danes, tako v bazenu za sprostitev kot tudi iz vseh pip v hiši, nekaj sploh posebnega pa je hišni ribnik, iz katerega boste prišli prerojeni!

V sedanjih časih tako aktualna bio miselnost ima pri Dabererjevih svoje začetke v letu 1978 in je vzklila iz življenjskega sloga naslednje generacije. Vseskozi so tesno sodelovali s kmeti iz okolice, danes bi jih imenovali bio kmetje. Tako takrat kot danes so sadeži narave ležali tako rekoč pred vrati. Babica je zrasla z zelišči in svoje znanje posredovala hčeri Inge, ta pa je zdaj znana po svoji knjigi o zeliščih. To je napisala s kuharskim chefom Walterjem Schmitzem, ki je bil pri hiši celih 25 let, kar se danes zdi malodane neverjetno.

Tako so Dabererji postali pravi bio pionirji, bio je rdeča nit, filozofija hotela. Vsak sodelavec to nosi v sebi, mlada šefa Marianne in Christian pa skrbita za zmeraj nova presenečenja. Christian je zadolžen za kuhinjo in restavracijo ter se je zapisal bio vinu, Marianne je zadolžena za celostno podobo in drobne, a izjemne vizualne dražljaje, ki si jim priča na vsakem koraku. Oče Willi pa skrbi za razvoj in zmeraj nove posodobitve, zato se radi pošalijo, da se je v njem izgubil odličen arhitekt. Njihovo glavno vodilo pa je, da vse, kar ponujajo, prihaja iz domačega okoliša in da vse dobavitelje tudi osebno poznajo!

Začimbe življenja

Vsakdan Inge Daberer diši po rožmarinu in timijanu, po sivki in meti ter še po mnogočem. Zeliščni vrt je kot punčica njenega očesa, natanko pa pozna tudi skrivne kotičke na travnikih in po gozdovih okrog kraja St. Daniel pri Dellachu. Avstrijska bio pionirka je napisala celo knjigo o zeliščih, svoje bogato znanje pa rada deli na vsakodnevnih kuharskih delavnicah, na katerih udeleženci spoznavajo skrivnosti njenega zeliščnega kisa, zeliščnega masla, zeliščnega kruha in zeliščne limonade. Seveda je vse narejeno »doma«, z začimbo narave. Dragocena spoznanja Inge Daberer črpa iz dolgoletnih izkušenj. Tako je ugotovila, da moderna prehrana in vsakodnevno hitenje pospešujeta tvorjenje kislin. Te sicer potrebujemo za energijo, če pa jih je preveč, se telo »zakisa«. In to ne le v kemijskem pomenu, temveč tudi v duševnem. Takrat postanemo slabe volje, pogosto smo razdraženi in pod stresom. Pravočasno je torej treba poskrbeti, da se to ne zgodi.

Njeno vodilo je postenje, ki je vsaj dvakrat na leto postalo način življenja. Pri tem ne pozabi na zavestno sproščanje, bazične kopeli in miofascialne masaže, za katere je razvila lastna zeliščna olja, kot so brinovo in brusnično olje ali olje iz lipovih cvetov.

Čas zase, sprostitev, umirjenje, poskusiti najti spokoj in svojo muzo, telo, duh in dušo med seboj blagodejno uglasiti ter življenje začiniti s pravimi začimbami je zdravilni recept Inge Daberer, ki nam ga vitalna dama zaupa za konec in kot življenjsko vodilo zagovarja celebriranje zdravih užitkov.

Vasica vizionarjev

Pravijo, da v idilični vasici Kötschach-Mauthen, na skrajnem jugozahodu avstrijske Koroške, živijo trmasti, a izredno ustvarjalni in vizionarski ljudje. Kraj srečanj, kultur, religij, potujočih je ustvaril tip človeka, ki ostaja zvest svojim sanjam in si je ubranil čut za pristnost. Tukaj gojijo stare zvrsti koruze in srečno govedo, testenine so še ročno izdelane, kruh nastaja v domačih pečeh, kuhajo odlično žganje, imajo svojo pivo, pražijo celo lastno kavo. Ne velja zastonj, da je tu najokusnejši kotiček Koroške.