Med iskrenimi ljudmi.

Peter Gorišek, vrhunski sirar, človek z nežno dušo, sledilec Martina Kojca, Luise L. Hay in drugih iskalcev sonaravnega življenja, pozitivnega mišljenja in iskrenih odnosov, zase pravi, da ima »žensko« dušo in da se z ljudmi obeh spolov, ki imajo »moško« dušo težje ujame. Tako močno začuti trde, grobe energije, da iz njihove družbe kar pobegne. S svojo mehko energijo se hitro približa še zlasti ženskam (če le nimajo preveč moške duše); torej ženskam v polnem pomenu besede. Ob njegovih prijaznih in spodbudnih besedah se še tako zagrenjeno in vase zaprto bitje odpre.

»Ko na določeno lokacijo pripeljem naš sir in druge mlečne izdelke, mi je težko, če me sprejme oseba, ki je mrka, žalostna, zaskrbljena; pa ne toliko zaradi mene, kot zaradi nje same. Pogovor zasučem tako, da ji povem, kako lepo je življenje in koliko razlogov imamo za dobro voljo. In če še dodam, da ima tudi ona zagotovo prijazen nasmeh, ga tudi dobim … To pa je darilo njej sami in meni.« Peter Gorišek rad razveseljuje vse okoli sebe, predvsem pa ceni iskrene ljudi. Tako zelo senzibilen je, da iskrenost ali neiskrenost tudi takoj zazna.

Ko je bil star enajst let, je njegovo življenje viselo na nitki. »Še vedno čutim mehkobo, belino, milino, ko se je moja duša oddaljevala od mojega telesa. To je neopisljivo lepo, toda zadnji trenutek se je duša odločila, da moram nazaj v to življenje, da še nisem zrel za odhod tja čez …« Ali mu je ta nenavadna izkušnja dala sposobnost, da tako jasno zaznava pozitivne in negativne energije in mu okrepila prepričanje, da je vse, kar se zgodi, prav in da je človek zavarovan? Kajti, ko se je s kolegom peljal v veliki gneči po Ljubljani in se je končno prižgala zelena luč na semaforju, je ta – takoj za tem, ko je zapeljal v križišče prvi avto, za njim pa je bil že Peter, ugasnila in zopet je stal pred rdečo ter se jezil, kako čuden je ta semafor. Takrat pa je pripeljal v križišče tovornjak in ves tovor se mu je razsul – če bi semafor Petra »spustil skozi«, bi bila zanj nesreča lahko usodna. »Zdelo se nama je zelo čudno, da se je zelena tako hitro ugasnila, danes pa vem, da naju je nekdo varoval.« To pa je le eden od vrste nenavadnih dogodkov.

Peter je zelo zaposlen – na polju, v hlevu, v sirarni, vendar najde čas tudi za knjige. Vidim, da je obdan s knjigami pretežno duhovne vsebine. Pravi, da je globoko veren, v cerkev pa ne hodi, čeprav je tudi nekaj duhovnikov »prav fajn fantov – dobrih, sočutnih, iskrenih«. So pa tudi drugačni. Nekateri lepi kot angeli, živijo pa včasih še bolj grobo kot »navadni ljudje« – z vsemi slabostmi kar se tiče materialnega in še kakšnega drugega, za njih prepovedanega ugodja in užitka. Nato govori o knjigah Martina Kojca, o Luise L. Hay, pa o havajski metodi odpuščanja in ljubezni … Tudi s šamanizmom se je seznanil, vendar ga ta metoda ne navdušuje. Pravi, da predvsem zaradi tega, ker gre pogosto tudi za uroke, kar je v nasprotju s prizadevanji za zavestno pozitivno življenje, za negovanje iskrenih odnosov, za zavestno osebno rast. Sam se dosledno drži načela, da je treba biti dober, saj surovost rojeva surovost in z negativnostjo sovražnika le še okrepimo. Zato Peter pošilja tistim, ki mu »nagajajo«, le dobre misli, jezo pa transformira – kot pravi – v »kakšen nov projekt«.

Družina

Seveda pa je le človek in se tudi njemu »zgodi vse sorte« in ko je prehudo, tudi on »znori« – toda k sreči se le redko ne more obvladati in ga odnese jeza. Nazadnje se je zgodilo, ko je uvidel, da določena namenska dejanja peljejo v razsulo podjetja, ki ga je – skupaj z družino – gradil s srcem in upanjem, da bo olajšalo življenje njegovim otrokom. Bil je razočaran in jezen.

Z ženo imata tri otroke in vsi trije imajo odlično izobrazbo – ena hčerka je diplomirana kemičarka, druga je zaključila študij matematike, sin, ki pa je trenutno zaposlen v Nemčiji pri Mercedesu, pa je elektrotehnik. Žal nihče več ne dela v domači sirarni, so pa v njej zaposleni drugi mladi, tudi zelo izobraženi ljudje.

Spomni se dogodka, ko je mlajši hčerki, ko je bila še otroček, padel na tla poln kozarec in se razbil; ženi seveda ni bilo prav in da bi omilil otrokov občutek krivde, je Peter naredil tako, da je tudi njemu padel poln kozarec na tla. Veliko govori o otrocih in slutiti je, kako hudo mu je, da družina ni več tako povezana kot nekoč. Ko se družina zamaje, se človeku, kakršen je Peter, zamaje svet. Prizna, da je delno tudi sam kriv, da se z ženo razhajata, a imata zelo različni energiji. Ves čas se je trudil, da bi se bolj povezala, bolj uživala drug z drugim – tako kot je bilo na začetku zakona, toda ni se izšlo.

Je pač moški

Prizna, da si moški v takem primeru instinktivno poišče sorodno dušo in tudi Petru »se je zgodila ljubezen« – dve lepi leti je skrivaj užival, ko pa se je dekle pojavilo na domačih vratih, je bil soočen z realnostjo: tega dekleta ne ljubi, prizna pa, da sta pa bili dve leti z njo lepi in uživaški; toda ljubi le ženo. Tudi z omenjenim dekletom je še ostal v prijateljskem odnosu, ji svetoval, več pa ne. »V ženo sem bil zelo zaljubljen, samo vanjo …« Ta »obisk« mladenke je bil šok za celo družino, ki pa je bil po svoje tudi koristen, saj je – kot pravi Peter – žena začasno spremenila odnos do njega in to v pozitivnem smislu. Spet je bilo nekaj več »prijetnih vragolij« v njunem zakonu, toda ta živahnost ni dolgo trajala. Sedaj z ženo, ki ima drugega partnerja, urejata podrobnosti okoli delitve premoženja. Pri tem je sirarna nedotakljiva, tako kot zemlja okoli nje. Sicer pa je v družinskem podjetju še gostilna, trgovina, nekaj zemlje …

Siri Gorišek so osvojili svet

Peter je izučen mizar, toda ko so doma – na ženino pobudo – kupili kozo, se je začel intenzivno izobraževati tudi v sirarstvu. Ko je že dobro poznal osnovo te dejavnosti, se je za nasvete poprosil še veliko mojstrico sirarstva Klavdijo Mozetič iz Komna. »Veliko me je naučila, mi odkrito povedala, kako in kaj, in mi dala bistveno znanje. Sam pa sem ga z leti in z izkušnjami še dograjeval.« Začel je izdelovati skuto, jogurte surovo in ghee maslo ter številne sire – s poprom, čilijem, z bučkinim semeni, s tartufi …

Sicer pa sta njegova paradna izdelka kozji in kravji sir s tartufi. »Smo edini, ki imamo v siru prave tartufe, ne le terfulije. Tartufe delno nastrgamo, veliko pa jih narežemo, da so v siru kosi teh dragocenih gob, da jih je mogoče ugrizniti in ob tem uživati.« Tartufi veljajo kot afrodiziak, a Peter doda, da ne ve, ali je le placebo učinek, ali zares »pomagajo«; vsi, ki so sir poskusili, pa so povedali, da trditev drži.

Peter je odličen pripovedovalec; s svojimi zgodbami (a ne le z njimi) je očaral že marsikoga – tudi skupino sedmih mladih zdravnic iz Arabije. Uživale so na degustaciji sirov in se celo tako sprostile, da je ena med njimi glasno priznala, da tako šarmantnega moškega še ni srečala. »Bilo je lepo slišati in občutiti njihovo navdušenje, a sem se tudi bal, da to za njihovo kulturo ni dopustno, se te popolne sproščenosti kar malce ustrašil – za njih in zase.«

Vinko Šavlje s Primorskega, specialist za tartufe, in Peter Gorišek sta bila povabljena celo v prestižno milansko restavracijo z Michelinovimi zvezdicami, ko so tam gostili velikaše iz Dubaja. »Pripeljala sva se z mojo »Laguno«, pa naju niso spustili na parkirno mesto. Šele, ko sem dokazal, zakaj prihajava, sva lahko tam parkirala. « V tej prestižni milanski restavraciji je osvojil tamkajšnjega šefa kuhinje in vse goste. Zato je eden od njih čez nekaj časa po Petra in Vinka poslal svoje letalo, ki sta v Dubaj peljala veliko sirov s temnimi, pa tudi z belimi tartufi; kilogram teh stane tudi do 5000 evrov.

Ekologija zaradi spoštovanja, ne zaradi papirjev

Peter razkaže sodobno sirarno in pove, da je v bližini »živa« voda, ki jo je dal analizirati, in ocene so odlične. Zato si jo je napeljal tudi v degustacijsko sobo. Razkrije načrte, kje bo sredi lepe in mirne pokrajine, »na koncu sveta«, stala »škratova dežela«, pa kako bo razvil kmečki turizem, kje bo nov hlev za koze in kako bo še naprej bdel nad odkupom kozjega in kravjega mleka kmetov, ki se ne okrašujejo s certifikati, toda njihova reja je stoodstotno naravna, ekološka – zaradi njih samih, ne zaradi »papirjev«. Skrbi, da so plačila redna in dobra, saj se zaveda, da so v skupnem krogu in da se dobro z dobrim vrača.

Mokronog

Kot najstarejši od petih otrok v njihovi družini, je moral – skupaj z drugorojeno sestro – skrbeti za mlajše, ko jim je umrla mama. Takrat je bila njihova najmlajša sestra stara komaj šest let. Danes vsi dobro živijo in se imajo radi. »Že od majhnega sem delal in si tako prislužil kakšen drobiž, z denarjem pa sem vedno ravnal previdno. Nikoli nisem imel želja po velikem bogastvu, po dragem avtomobilu … Zavedal sem se, da moram denar zaslužiti s poštenim delom in da moram biti iskren. Če tako delaš in živiš, pride denar kot stranski produkt poštenega življenja.«

Ko prihajajo mimo domačini, vsakemu nameni pozdrav in kakšno lepo besedo; nekateri ga pozdravijo gromko in glasno, drugi so bolj umirjeni, kot je umirjen tudi Peter. Še zlasti ženskam, pa naj bodo mlada dekleta, zrele ženske ali pa najstarejše babice, mimogrede »popiha« na dušo, kako so danes lepo videti, opazi novo frizuro, da se jim svetijo oči, in pove, kako srečen je, da se smejijo, da uživajo življenje. Komplimentov ni nikoli preveč, pravi; četudi so jih morda deležne doma, je prav, da jih pohvali še kdo. In ko odidejo, nam pove še kaj lepega o njih – kako so pridne, sposobne, kako znajo z rožami, kako so izobražene ali kako so potrpežljive … »Svet je lep, življenje je lepo – zato ga ne smemo umazati z grdimi mislimi, z opravljanjem in drugimi negativnostmi. Drug drugemu moramo privoščiti najboljše in se veseliti sreče drugih tako kot svoje lastne sreče. Če bi vsi tako delovali, bi imeli raj na Zemlji. Življenje je zgodba in sami si lahko naredimo svojo zgodbo lepo, prijetno,« nam Peter polaga na srce.