Življenjski slog

Da se bo otrok zdravo razvijal, mu omogočimo ljubeče in sočutne odnose

Janja Dermastja, Ženska, 23.10.2017 11:00:00

»Stranski učinek« pretiranega igranja računalniških iger je tudi nestrpen in razdražljiv otrok.

Delite na:
Da se bo otrok zdravo razvijal, mu omogočimo ljubeče in sočutne odnose

Prek igric se namreč navadi, da je vse na dosegu in v trenutku uresničeno in ni vajen počakati, ker ga tega ne učimo. Ko ga želimo odtrgati od igric, lahko doživimo buren odziv, ki se ga starši pogosto ustrašimo ali pa prehitro obupamo, ker se nam ne ljubi vztrajati pri mejah. In takrat je lahko že prepozno, saj je otrok prevzel nadzor nad uporabo tehnologije, ker ve, kaj mora narediti, da doseže svoje. To pa neopazno lahko vodi v zasvojenost in odmik od realnosti. Čas je za alarm!

Če želimo, da se bo otrok zdravo razvijal, mu moramo omogočiti ljubeče, sočutne odnose in sproščene odnose, kajti ti na nevrofiziološki ravni sproščajo snovi, ki vzbudijo občutek zadovoljstva. Biti povezan z drugimi, pripadati skupnosti, družini je osnovna človeka potreba. In odgovornost staršev je, da otroku zadovoljimo te potrebe. Če bo prepuščen sam sebi oziroma televizorju ali tablici, bo vedno bolj osamljen in otopel. Zato je prav, da razmislimo o svojem odnosu do tehnologije. Vzgoja se začne najprej pri nas – odraslih.

Nam je torej tehnologija v pomoč ali v pogubo? Žalosti me, ko vidim mlade družine med obrokom v restavraciji, ko potisnejo že malčku telefon v roke, da se zamoti. Se je res tako naporno ukvarjati z otrokom? Ga je res potrebno tako utišati? Kje so dobre stare barvice in list papirja, da bo malček čečkal po njem. Je res tako težko prebirati pravljice z otrokom v naročju? Včasih, ko opazujem mlade družine, imam občutek, da so jim otroci kar »malce« v napoto. Prazni pogledi mam in očetov, ki ves čas celo med sprehodom z otrokom v vozičku preverjajo najnovejše na telefonu. Da ja ne bodo česa zamudili. A, da ne bo pomote, veliko staršev naravnost vzcvetijo v svoji vlogi, žal pa je vedno več tudi tistih drugih – zdolgočasenih.

Če otrok nima priložnosti, da bi se uril v potrpežljivosti, ne bo nikoli potrpežljiv. Koliko težav bo imel kot odrasla oseba, si lahko le predstavljamo?! Računalniške igrice so narejene tako, da takoj zadovoljijo otrokovo željo, a realno življenje ni takšno. Zato je tudi odraslim pogosto lažje ostati v virtualnem svetu, kjer lahko vsak trenutek zamenjaš interes. Ko otrok igra igrico hitro dobi nagrado z napredovanjem na višjo raven ali s številom pridobljenih točk. Klikneš in si nagrajen. In je za kratek hip zadovoljen. Ko otrok igra igrice, se poveča v možganih raven dopamina in občutek ugodja. Ko pa je ta možganski center z dopaminom prenasičen, se občutek ugodja zmanjša in zato želi otrok vedno več igrati, da dobi nov odmerek dopamina. Hkrati je otrok ves čas v pripravljenosti, kar povzroča izločanje stresnega hormona kortizola, ki vznemirja in povzroča neugodje. Otrok potrebuje mir, možgani potrebujejo počitek ter dovolj spanja, telo pa potrebuje gibanje.

Če potisnemo telefon že malčku v roke, bomo imeli težavo, kajti »napravice« so tako spretno zasnovane, da vzbujajo željo po še več. Izdelovalce zanima le denar, ne pa uporabnikovo počutje, še manj jih zanima zdrav razvoj vašega otroka. Otrok potrebuje starša, ki ga »čuti«, a kako naj otopel starš sploh kaj čuti? Da postane malček agresiven, razdražljiv, nepozoren, neskoncentriran in nepotrpežljiv, pa ni kriva le tehnologija. Otroka hitro označimo za razvajenega, češ saj smo mu dali vse, sedaj pa takšna nehvaležnost. Toda otrok ni razvajen, takšen otrok je zlorabljen. Ima vse, nima pa odnosa. In za to je odgovoren starš. Potrebno je otroku pogledati v oči in se mu opravičiti: »Oprosti, ker sem ti dovolil neomejeno uporabo računalnika. Nisem ravnal prav, ker vidim, da ti to škoduje. Vidim, da si neprespan in razdražljiv. Poskrbel bom, da se boš počutil bolje. Od danes naprej si želim preživljati čas s teboj, ker pogrešam najino skupno druženje. Vem, da ti ne bo všeč, ker bom omejil uporabo računalnika. Lahko si jezen in imaš pravico, da si, a bom to naredil, ker te imam rad. Pomagal ti bom, da bova skupaj raziskovala in se imela lepo.« Ko nam bo to uspelo, bomo otroku dokazali, da nam je zanj res mar. Seveda bomo najprej naleteli na odpor in jezo, toda naša dolžnost je, da v dobro otroka vztrajamo. Frustracija, ki jo bo doživel ob prostorski in časovni omejitvi uporabe tehnologije mu ne bo v škodo, če bomo zopet popustili, bomo v njegovo škodo. V trenutku, ko ga prepustimo računalniškim igricam, mu sporočamo le eno – ni mi mar zate.