»Živim od animiranega filma in ne bi mogel biti bolj srečen!«

Med 4. in 10. decembrom se bo v Kinodvoru, Slovenski kinoteki in Stari mestni elektrarni odvila že 14. izdaja Mednarodnega festivala animiranega filma Animateka. Na festivalu se predstavlja kar nekaj slovenskih animatorjev; eden izmed njih je Timon Leder, ki smo ga pred odprtjem Animateke zaslišali o tem, kako je nastajal njegov animirani film Podlasica.

Kratki risani film Podlasica gledalca popelje v pusto pokrajino, po kateri utrujena in sestradana tava Podlasica ter išče kaj za pod zob. Pesem jo privede do zadnjega živega drevesa, ki ga pri življenju ohranja jata pojočih ptičev; ker drevesa v deželi ne stojijo sama od sebe, morajo ptice neprestano garati, da se drevo ne podre. Podlasica že izbira način, ki ji bo priskrbel slastno večerjo, a priplezati na zibajoče se drevo ni mačji kašelj. Konec zgodbe prinaša nauk o tem, kako lahko kulture, ki se ne poznajo med seboj in živijo v navideznem nasprotju, ustvarijo boljše medsebojne odnose. Čeprav je film namenjen otrokom, bo zabaval tudi odrasle gledalce, ki bodo v njem gotovo prepoznali simboliko in našli marsikatero primerjavo s sodobno družbo. »Naredil sem vse, kar je bilo v moji moči, da bi bil film razumljiv prvošolčkom, hkrati pa ne dolgočasen njihovim skrbnikom,« pove Timon, ki je otrokom in njihovemu razumevanju animiranih filmov na različnih razvojnih stopnjah namenil celo diplomsko nalogo. »Moram pa poudariti, da animirani filmi še zdaleč niso namenjeni zgolj otrokom; imamo zelo premišljene in estetske animirane filme, ki odraslim predstavijo tematike, o katerih je sicer nemogoče govoriti ali jih posneti s kamero.«

Animator Timon Leder

Revija Vklop/ Katja Goljat

Položaj se izboljšuje

Da bi se rad ukvarjal z animiranim filmom, je Timon, ki danes deluje v Zavodu Dagiba, vedel že v osnovni šoli. »Od majhnih nog sem bil risar in ljubitelj animacije, a nisem imel možnosti, da bi razumel, kako nastanejo profesionalni filmi, zato sem se ob vpisu na Gimnazijo Bežigrad Ljubljana odločil za mednarodno maturo, s katero bi imel odprta vrata na tuje šole. Takrat študij v tujini ni bil tako samoumeven, kot je danes. Zaradi financ sem šolanje sicer sprva nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana, a sem imel tam podporo profesorjev, ki so dobro poznali svet animacije. Pozneje sem znanje izpopolnil še na šoli za režijo animiranih filmov v južni Franciji, La Poudrière.« Danes je zadovoljen, da je izbral ta poklic, saj se položaj animatorja pri nas že nekaj let postopno izboljšuje, Timon pa se lahko tako preživlja s tem, kar ga najbolj veseli. »Živim od animiranega filma in ne bi mogel biti bolj srečen! Sicer pa je k boljšemu položaju animatorjev gotovo pripomogla Animateka in njen direktor Igor Prassel ter bolj redni razpisi za financiranje kratkih animiranih filmov. Velike zasluge za izboljšavo prav tako pripisujem delu Društva slovenskega animiranega filma (DSAF) in njegovega predsednika Matije Šturma. Kakovost animiranih filmov je pri nas že od nekdaj visoka, a zahvaljujoč takim pogojem v zadnjih letih dosega še višjo raven.«

Delo majhne ekipe

Kako pa sploh nastane animirani film in kako dolg proces je to? »Povprečen avtorski kratki film, običajno delo zelo majhne ekipe, nastaja v obdobju dveh let. Sam sem za svoje filme porabil med pol in enim letom polnega delovnega časa, nekateri pa na enem filmu delajo celo po dve leti. Celovečerni animirani filmi v tujini nastajajo nekje tri leta, kar se v primerjavi z enim kratkim filmom sliši malo, vendar na njih ne dela pet, temveč dvesto ljudi.« Sam je pri Podlasici sodeloval z majhno ekipo, vendar je z njo zelo zadovoljen. »Pri scenariju sva sodelovala s Kajo Balog, animacijo smo štiri mesece risali skupaj z Zarjo Menart in Leo Vučko, Matej Lavrenčič in Toni Mlakar sta pomagala sestaviti končne kadre v postprodukciji, s kolegico iz Latvije Lizete Upïte pa sva film zmontirala. Mateja Starič je uglasbila in zvočno opremila film, nekatera glasbila pa je odigral Matija Krivec. Čudovita ekipa, brez katere film ne bi bil nikoli tak, kot sem si želel.«

Animateka: 7 dni, 409 filmov (4.–12. december)

Najtežje pričakovan program Animateke je Svetovni jagodni izbor, ki prinaša izbor najboljših kratkih animacij z vseh koncev zemeljske oble. Takoj za njim so Animirani dokumentarci, tretja ključna točka festivala pa so tekmovalni programi: glavni Tekmovalni program in program Mladi talenti Evrope. Program Slon bo kot vsako leto poskrbel za otroke in družine.

V tekmovalnem programu se letos z animiranimi filmi predstavlja kar nekaj Slovencev: Kolja Saksida, Mitja Manček, Grega Mastnak, Dušan Kastelic, Mery Gobec, Sandra Jovanovska, Ines Sampaio in Asja Trost. Prav tako slovenski ustvarjalci sodelujejo v programih Animirane živali (kjer bo na ogled Timonova Podlasica) ter Vzhodno- in Srednjeevropska panorama.

Poleg filmov Animateka ponuja še štiri razstave: dve razstavi letošnje rezidenčne umetnice Caroline Sury, pregledno razstavo Italijanski animirani film in razstavo Podlasica, ustvarjanje risanega filma.

Priporočamo!

Vklopov izbor celovečernih filmov, ki si jih na Animateki morate ogledati:

-Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost: ročno naslikana biografija velikega slikarja Vincenta van Gogha

- Louise pozimi: rahločutna pripoved o življenju

-Jajca!: dokumentarec o odštekanem znanstveniku dr. Johnu Romulusu Brinkleyju