Zabava

Zadnji ples

Mimi Inhof, Vklop, 12.10.2017 12:00:00

Ne dolgo tefa se je Tom Petty s svojimi The Heartbreakers poslovil od občinstva s tretjim razprodanim nastopom v Hollywood Bowlu.

Delite na:
Zadnji ples

Večer so sklenili z izvedbo svoje prve uspešnice American Girl pod projicirano podobo Kipa svobode. V politično razdvojeni državi je hipi, ki to ni bil, s svojo glasbo ponujal toplo nostalgijo po nekih drugih, boljših časih.

Novica je le dan po strahovitem pokolu v Las Vegasu bliskovito obšla svet: 66-letnega glasbenika so v ponedeljek doma našli nezavestnega po srčnem zastoju. Mediji so pograbili novico, nakar je sledila uradna novica: da je še živ, da so ob njegovi postelji člani družine in The Heartbreakers ter da se ne pričakuje, da bo preživel še en dan. V torek zjutraj se je glasbeni svet prebudil z uradno potrditvijo njegove smrti.

»Nismo punk band, nismo folk rock ali jazz rock band. Mi smo rock band in bilo bi neumno, da bi si sami dajali neke označbe,« je povedal nekje konec sedemdesetih. V Gainesvillu rojeni Thomas Petty, eden od dveh sinov, je odraščal v disfunkcionalni družini z nasilnim očetom alkoholikom. Življenje mu je kot 11-letnemu mulcu spremenilo srečanje z Elvisom Presleyjem, ki je leta 1961 na Floridi snemal film, pri katerem je sodeloval tudi njegov stric. Ko mu je ta predstavil Presleyja, je postal obseden z rock 'n' rollom in pozneje z vso strastjo objel Beatle. Šolo je pustil pri sedemnajstih, da bi se posvetil svojemu bendu Mudcrutch (dobrih štirideset let pozneje je z njimi posnel dva albuma), se preselil v Kalifornijo in ustanovil The Heartbreakers.

Sproščen in neuklonljiv

Njihov vzpon je bil počasen – zdaj legendarna American Girl s prvenca je sprva šla mimo radarja –, a vztrajen. Na koncerte so privabljali več in več poslušalcev, prvi zares multiplatinasti album pa je prišel šele s Full Moon Fever (1989), prvič posnet brez The Heartbreakers in v koprodukciji Jeffa Lynna, s katerim se je začelo dolgoletno sodelovanje in prijateljstvo. Z uspešnicami I Won't Back Down, Free Fallin in Runnin' Down a Dream je ploščo v Ameriki kupilo več kot pet milijonov poslušalcev. Z njo se je začelo komercialno najuspešnejše obdobje prek Into the Great Wide Open (1991) vse do Wildflowers (1994), na katerem je za naslednje tri albume producentske vajeti prevzel Rick Rubin.

Glasbeniki so ga imeli radi zaradi sproščenega odnosa – sam je trdil, da »sicer nisem tako fajn, kot se ljudem zdim« –, poslušalci pa zaradi rockovskih plošč, na katerih se zadnjih dvajset let ni podredil modernim smernicam. Nikoli zanikana ljubezen do marihuane je izpričana v mnogih uspešnicah (You Don't Know How It Feels, Last Dance with Mary Jane), zasvojenost s heroinom, ki so se je navzeli tudi nekateri člani The Heartbreakers, pa mu je v devetdesetih skoraj uničila kariero. Leta 2002 je bil sprejet v Hram slavnih rock 'n' rolla, k revitalizaciji kariere je pripomogel tudi čislani štiriurni dokumentarec Petra Bogdanovicha Running Down a Dream (2007).

Zadnja turneja

Kljub zvezdniškemu statusu mu je vrh ameriške lestvice albumov prvič uspelo osvojiti šele pred tremi leti s ploščo Hypnotic Needle. »Edina dobra stvar staranja je, da se znaš pametno ogniti nepotrebnim problemom. Veš, za kaj je vredno zapravljati čas in za kaj ne. Pri dvajsetih bi mi to spoznanje olajšalo življenje, a izkušnje so nujne, da najdeš pot iz temačnih gozdov,« je povzel ob promociji tiste plošče.

Letošnja ameriška turneja ob štiridesetletnici The Heartbreakers je razprodajala največje dvorane in na terenu potrdila njegovo popularnost. Pred zadnjimi nastopi je namignil, da več ne namerava tako intenzivno koncertirati in bo raje čas preživljal s svojo vnukinjo. Načrtoval je delno upokojitev: še naprej bi snemal plošče in občasno stopal na oder.