Richie Hawtin: Vedno naprej
Z Richiejem Hawtinom o zadnjem nastopu v Gavioliju, magiji in vzponu človeka stroja.
Če ne bo res izjemnega preobrata, bo glasba v templju regionalne elektronske scene 2. januarja za vedno utihnila. In ne, Gaviolija ni kupil klub Cirkus, sredi leta je oddala ponudbo za prevzem Cvetličarna, a brez uspeha, novi lastnik pa ima zdaj čisto drugačne načrte: tam bo vzpostavil proizvodnjo in tako končal 23 let dolgo pravljico. O tem smo pokramljali z enim od pionirjev tehna, ki se ga je ta klub zelo dotaknil.
Konec Ambasade je za našo regijo taka zgodba kot zaprtje ibiškega kluba Space.
Tudi to je evolucija. Elektronska glasba in tehno sta vedno povezana z gledanjem naprej. Sprejemanje novega, pa tudi tega, da se mora staro posloviti, je del razvoja. To velja za prizorišča, žanre, ljudi, tehniko ... To je vgrajeno v bistvo tehna. Vsak konec je tudi začetek novega, zato v tem vedno gledam, kaj je pozitivno.
Se spomnite prvega stika z Ambasado?
Spomnim se prihoda nekam bogu za hrbtom, srečanja z ljudmi, ki ne govorijo mojega jezika, občutkov, ki so bili nekje med čudno in osamljen, a ko sem stopil v klub, sem, kot nocoj, začutil neko energijo, zgodovino in posebne občutke, ki ti jih ne da vsak prostor. In čeprav sem bil osamljen in nisem poznal nikogar, so me v trenutku, ko sem spustil prvo ploščo, ljudje sprejeli in smo se povezali. Danes je drugače, vmes smo spletli prijateljstva, srečujemo se po vsem svetu, in tudi zato se rad vrnem. Ni več veliko prizorišč, ki povezujejo generacije od 90. let do danes, zato je ta klub pomemben. V njem se ustvarja brezčasna magija, ki je ne moreš enostavno zgraditi skupaj z novim klubom. Z zaprtjem Ambasade bo tega konec in se ne bo več vrnilo.
Ste tu kdaj doživeli trenutek »ne spomnim se prav veliko, a bil je odličen žur«?
V 90. letih smo tu naredili nekaj res dobrih žurov. Sledil je daljši premor, ob zadnjem nastopu pa sem spet začutil nekaj posebnega. Mogoče so bili občutki tako intenzivni, ker sem pozabil, kako poseben je ta klub: arhitektura, razgibanost prostora, ljudje, duh prostora ... Bistvena za klub pa je tudi lokacija. Gavioli ni v centru dogajanja, niti v večjem mestu, a je odlično vpet med Italijo, Ljubljano in Hrvaško. Ljudje se tja radi pripeljejo, da preplešejo noč. Ni tako enostavno, da se le sprehodiš po ulici in si v klubu. Moraš se organizirati, vložiti nekaj napora, sesti v avto in se odpeljati – kot bi šel na romanje. In tudi to potovanje je del magičnosti zabav v takem klubu.
Po zadnjem nastopu ste zapisali, da tu čutite izgubljenega duha Ibize. Kaj je to?
Občutki, ki jih doživljam v prostoru, stik z ljudmi na plesišču, ambient ... Po svetu odpirajo izjemne klube, a se zdi, kot bi jih vse delali po modelu »popoln zvočni sistem, didžej na sredini, ob strani šanki in mize ...«. Ti klasični klubi pa so iz nekega drugega časa, ko so se gradili bolj zaradi druženja skupnosti in slavljenja glasbe kot z namenom prodaje pijače, optimizacije zvoka in skrbjo, da bo didžej res dobro videti. Razmišljanje je bilo drugačno, zato je tudi izkušnja v takem klubu drugačna. Na obeh straneh mešalne mize.
Je tehno v dobri kondiciji?
V odlični. Štafeto prevzema nova generacija didžejev, ki v pionirskih letih sploh še niso bili rojeni. Izpostavil bi dve odlični dami iz Belgije: Charlotte de Witte in Amelie Lens. Vrtita svežo muziko, ki je mešana s klasikami, kot bi jih šele odkrivali. Kar dejansko jih. Kar meni zveni staro, dojemata kot nekaj novega in te plošče vrtita na drugačen, svež način ter vlečeta tehno v prihodnost.
Potem še nismo prišli do konca?
Ne! Nikakor. Scena in glasba se še kar razvijata. To je en tak lep loop (ponavljajoč se motiv, zanka, op. p.), ki stoji in se razvija na trdnih temeljih, ki jih je postavila stara garda.
Plastikman o Kraftwerku
»Nič od tega, kar imamo radi v elektronski muziki, se ne bi zgodilo brez Kraftwerka. Oni so elektronski sinkopirani plesni zvok predstavili množicam. Elektronika je bila že prej, a oni so ji dali futuristično dušo, na svoj način so povezali tolkala, ritem in robotiko v unikatno fuzijo človeka in stroja, kar je bistvo tehna. Zdaj smo s humanoidnimi roboti že skoraj na cilju in zanimivo bo videti, kam bo to peljalo družbo, tehnologijo in ustvarjanje. Kakšno bo sožitje tehnologije in ljudi, kako nam bodo roboti pomagali ali otežili življenje. To je tudi bistvo našega ustvarjanja: kako narediti čim boljšo glasbeno izkušnjo v iskanju ravnovesja med človekom in strojem.«