Serije leta 2017: Od serijskih morilcev do stvorov v vesolju
Serije so se lani večinoma ukvarjale s pošastmi, od serijskih morilcev do stvorov v vesolju, fantazijskih svetovih in človeški družbi, nekaj pa je bilo prostora tudi za dobro komedijo.
Težko je bilo ob vedno bogatejšem naboru serij narediti izbor najboljših iz minulega leta, ob tem pa velja poudariti, da gre za oseben izbor, v katerem smo želeli najti nekaj za vsak okus. Nekatere od izbranih serij so se na televizijah pojavile prvič, druge so dokazale, da v drugi sezoni lahko postanejo samo še boljše, tretje pa spremljamo že več let, a vedno znova izpolnijo ali presežejo naša pričakovanja.
Mindhunter
David Fincher, režiser, ki nam je zlasti ob koncu 90. let begal glave s trilerji, kot sta Sedem in Klub golih pesti, je izpolnil pričakovanja, ki smo jih imeli, ko smo izvedeli, da snema serijo za Netflix. Njegova obsedenost s serijskimi morilci se nadaljuje tudi v Mindhunterju, veliko od tega, kar vidimo v seriji, pa se je tudi res zgodilo. Knjiga Mindhunter: Inside the FBI’s Elite Serial Crime Unit, ki vsebuje intervjuje nekdanjega agenta FBI Johna Douglasa s serijskimi morilci ter analizo njihovega vedenja, je v Fincherjevi seriji zaživela z odlično igralsko zasedbo z Jonathanom Groffom v glavni vlogi, inteligentnimi dialogi in nostalgično vrnitvijo 70. let, uspeva pa ji biti mračna, strašljiva in duhovita hkrati, kar ni majhen dosežek.
Američani
Američani, najbolj spregledana serija zadnjih let, se tudi po petih sezonah še ni izpela. Keri Russell in Matthew Rhys sta se v vlogi ruskih vohunov v Ameriki v 80. letih prejšnjega stoletja izkazala kot idealen igralski par, avtentično pa delujejo tudi vsi drugi liki, ki so vpeti v njune vohunske dejavnosti v Ameriki. Ruščine v seriji ne manjka, prav tako ne različnih kostumov in lasulj, umori in druge podtalne igre, ki so bile zaradi hladne vojne med Ameriko in Rusijo takrat na vrhuncu, pa so v seriji stalnica toliko kot spopadanje članov družine Jennings z običajnimi in neobičajnimi družinskimi težavami.
Pridigar
Da bodo duhovnik, vampir in eno jezno dekle (Dominic Cooper, Joseph Gilgun in Ruth Negga) nenavadna kombinacija, je bilo v seriji jasno, še preden se je začela. Potem ko smo trojico na začetku še spoznavali in se smejali ob nasilnih in verbalnih eskapadah, ki jih izvajajo, je serija v drugi sezoni prestavila v višjo prestavo in postala še drznejša. Ne spomnimo se, kdo se je delal norca iz Boga in pekla na tak način, kot to počnejo oni, ko so k vsemu temu dodali še Hitlerja in svojo interpretacijo njegovih motivov za drugo svetovno vojno, pa so dokazali, da zanje meje ne obstajajo. Pridigar je enostavno preveč pogumen, da bi bil nominiran za katero od nagrad, vprašanje je le, ali lahko takšen tempo ohrani tudi v prihodnje.
Deklina zgodba
O Deklini zgodbi, ki je bila v minulem letu nagrajena z več emmyji, nominirana pa je tudi za nekaj zlatih globusov, skoraj ni treba izgubljati besed. Distopična drama o Ameriki, v kateri so ženske ostale brez kakršnikoli pravic, nekatere pa, ker se je neplodnost razširila na večji del populacije, živijo samo zato, da bi rojevale otroke drugim, je posneta po romanu, ki je star 30 let, a se zdi bolj svež kot kadarkoli prej. V seriji igrajo Joseph Fiennes, Yvonne Strahovski in Elizabeth Moss, ki kot služkinja vedno težje živi v vlogi, ki ji jo je namenila teokratična diktatura.
Expanse
Po Bojni ladji Galaktiki je televizija, če ne štejemo Zvezdnih stez, dolgo čakala na znanstvenofantastično serijo, postavljeno v vesolje, ki bi bila dovolj resna in zanimiva, da bi bila vredna ogleda. Lani smo dobili Expanse, ki je obetal s svojo zasnovo o konfliktih med Zemljo in njenimi kolonijami, predvsem Marsom, a ideje ter impresivnega dizajna in produkcije nekako nista dosegali igralska zasedba in režija. Zapletena zgodba je bila preveč razpršena in premalo osredotočena, nenehno pa smo skoraj nenadzorovano skakali z ene lokacije na drugo. V drugi sezoni so se v režiji popravili, še vedno pa šepa razvoj likov, a vseeno lahko rečemo, da gre za serijo o vesoljskem raziskovanju, kakršne že dolgo ni bilo.
Igra prestolov
Igra prestolov je po tem, ko nas je v šesti sezoni pripravljala na veliki finale, tokrat hotela povedati vse naenkrat. V skrajšani sezoni, ki je imela le sedem delov, smo namreč imeli dovolj vsega: zmajev, smrti, izdaj, prevratov, Belih hodcev, razkritij, ljubezenskih afer in še bi lahko naštevali. Najbolj razvpita serija desetletja nas je tako dobro razvnela pred finalno, osmo sezono in nas spet opomnila, da moramo biti pri Igri prestolov vedno pripravljeni na nepričakovane smrti in izgube glavnih likov, pa seveda tudi na to, kako veliki in nevarni so zmaji, kako premeteni so lahko Beli hodci in kako plemeniti glavni junaki.
Glow
Lasanje in premetavanje žensk v ringu, kakršno so se v Ameriki šle rokoborke v 80. letih prejšnjega stoletja, je bilo seksi in zabavno, a kot kaže serija Glow, tudi trdo delo. Vse to je tudi nova Netflixova serija, ena od boljših komedij v minulem letu, ki je na televizijo prinesla svežo tematiko in nove igralske obraze ter dobro glasbo in kostume. Alison Brie igra emancipirano igralko Ruth Wilder, ki ji nikakor ne uspe priti do prave vloge v filmu, zato svoje igralske izkušnje poskuša unovčiti v vrestlingu, Marc Maron pa kot trener in menedžer Sam Sylvia poskuša iz ženskega vrestlinga narediti šov, ki bo športen in dramatičen hkrati.
Legija
Noah Hawley, ki stoji tudi za serijo Fargo, je z Legijo šel v nove smeri, kjer se je samo še bolj razživel. V seriji, ki je zagotovo najunikatnejša superherojska serija oziroma serija o ljudeh z nadnaravnimi močmi, je združil fargovske like, pinkfloydovsko psihadelijo in odbite zaplete, ki so namenjeni odrasli publiki. Legija od vas ne bo pričakovala, da jo boste popolnoma razumeli, boste pa v njej in njenih junakih, če se boste prepustili toku, uživali. Tako kot po svoje začne uživati David Haller, ki ga igra Dan Stevens, potem ko ga rešijo iz psihiatrične ustanove, kjer je bil zaprt zaradi shizofrenije, in odkrije, da ima posebne moči, se zraven zaljubi, nato pa še spopade s svojo največjo nočno moro.
Smilf
Da ne bomo ostajali samo pri dramah, ob Glowu, ko gre za komedije, moramo omeniti še Smilf. Smilf ni komedija za vsakega, saj ni samo duhovita, ampak je včasih tudi zelo trpka. Vzemite Louisa C. K. in odvzemite stand up, pa boste morda dobili najboljši približek tega, kar je serija mlade ameriške avtorice Frankie Shaw. Smilf, v katerem spremljamo mlado in seksi mamo samohranilko, ki poskuša ujeti ravnotežje med tem, kako preživeti, skrbeti za otroka in najti še čas in kandidate za seks, je Frankie Shaw režirala in v njem igra glavno vlogo, napisala pa je tudi scenarij. V vlogi njene mame nastopa Rosie O’Donnell, ki je v seriji tako prepričljiva, da je skoraj neprepoznavna.
Črno ogledalo
Čisto ob koncu leta je na Netflix prišla tudi nova, četrta sezona Črnega ogledala, ki je že v tretji sezoni dokazala, da s tem, ko je prešla iz britanskih rok v ameriške, ni ničesar izgubila. Zdaj serija Charlieja Brookerja samo še nadaljuje svoje preroško razstiranje tega, kakšna družba postajamo, vsaka epizoda pa odpira oči na svoj način ter z vsakič drugimi igralci, drugo zgodbo in drugo temo. Če hočete vedeti, kaj vas lahko čaka jutri ali čez deset let, potem novih šest epizod, ki jih prinaša ta sezona, morate videti, v njej pa nastopa tudi več znanih obrazov kot v preteklosti.
Častna omemba: Narcos, Ozark, Pokličite Saula, American Gods, Zgodbe s Times Squara, Domovina, Sinner
