Sladko življenje in bolečina bi mu lahko prinesla oskarja
Luca Guadagnino je posnel ljubezensko zgodbo o odraščanju, v kateri je zažarel igralski par Timothée Chalamet in Armie Hammer.
Kdor je videl dramo Pokliči me po svojem imenu, ve, zakaj bi lahko Timothée Chalamet pri 20 letih postal najmlajši dobitnik oskarja za glavno moško vlogo. Zadnji kader, v katerem se v njegovem pogledu zrcalijo vsa čustva, ostane v gledalcu še ure po koncu filma.
Romantična drama Luca Guadagnina o odraščanju je več kot le zgodba o ljubezni med dvema moškima, dodelana je tudi v vseh drugih pogledih. Igra ameriškega igralca Chalameta, ki upodablja 17-letnega sina profesorja arhitekture Elia, in Armieja Hammerja, ki igra Oliverja, podiplomskega študenta, v katerega se Elio zaljubi, ter Michaela Stuhlbarga v vlogi Eliovega očeta je izjemna, prav tako fotografija Sayombhuja Mukdeeproma, ki je film posnel na 35-mm trak, in glasba Sufjana Stevensa, sploh pa režija in scenarij, ki ga je Guadagnino napisal z Jamesom Ivoryjem (Ostanki dneva, Soba z razgledom, Howardov kot).
Proustovska drama
Pot do filma je bila dolga. Na njegovo uresničitev so se začeli pripravljati že leta 2007, ko so producenti odkupili pravice za roman Andréja Acimana in se z Jamesom Ivoryjem dogovorili, da bo napisal scenarij in film še režiral. Luca Guadagnino, ki so mu ponudili režijo filma pred Ivoryjem, je takrat ponudbo zavrnil, privolil pa je, da pri filmu sodeluje kot svetovalec pri iskanju lokacij. Sodelovanje med Ivoryjem in Guadagninom se je začelo krepiti, ko je slednji sprejel Ivoryjevo ponudbo, da mu pomaga pri režiji, prav tako sta skupaj pilila scenarij. Ko se je izkazalo, da roman vidita drugače, je bilo jasno, da bo film moral režirati eden ali drugi. Ivory je hotel več nazornosti, Guadagnino pa manj, saj je roman Acimana doživljal kot proustovsko knjigo o spominjanju na preteklost in otožnosti ob razmišljanju o izgubljenih stvareh. Ivory se je umaknil, ker je predvidel, da bo zaradi različnih pogledov na to, kako udejanjiti film, na snemanju veliko sporov, Guadagnino pa je prevzel režijo in iz scenarija umaknil velik del golote.
Ljubezen v mestu Crema
Aciman je bil s končnim scenarijem zadovoljen, zdelo se mu je, da je celo boljši od knjige, film pa je na koncu postal zadnji del Guadagninove trilogije o poželenju, ki se je začela z dramo I Am Love (2009) in nadaljevala z Nemirno obalo (2015). Drama je postavljena v leto 1983 v severnoitalijansko mesto Crema, kjer v resnici živi Guadagnino in ki je skozi zgodbo zasijalo v vsej svoji italijanski očarljivosti. Elio in Oliver se spoznavata med sprehajanjem po njegovih ulicah in trgih, skritih kotičkih v naravi, med dolgimi pogovori, polnimi prikritega poželenja, pa se zaljubita in stketa odnos, ki ga ovekovečita z Oliverjevim stavkom: »Pokliči me po svojem imenu in jaz te bom poklical po tvojem.«
Guadagnino se je v filmu, za katerega noče, da bi ga videli kot gejevski, ampak film o ljubezni do življenja in poželenja ter o tem, da moramo biti zvesti svojim čustvom, nazornim seksualnim scenam izogibal, kljub temu pa iz scenarija ni izpustil prizora z breskvijo, ki naj ostane presenečenje. Dovolj poguma, da ga izpelje, je imel tudi Chalamet, čeprav se je sprva obotavljal. Chalamet, ki je ključen za film, dobro pa je izkoristil tudi svoje tekoče znanje francoščine in italijanščino, ki se je je učil v Italiji pred snemanjem, je o tem, ali bi sprejel vlogo, kar nekaj časa razmišljal, a jo na koncu sprejel, si pa zdaj kar težko predstavljamo, kako bi se v vlogi Elia znašel Shia LaBeouf, o katerem so producenti razmišljali najprej. Izbrana igralska ekipa je uspešno strnila duh italijanskega mesteca, ki ga obkroža lepo podeželje, in jedro zgodbe, nominacije in nagrade pa so se že začele kopičiti. Kritiki so Ivoryja nagradili za najboljši prirejeni scenarij, Chalamet, ki ga lahko gledamo tudi v filmu Lady Bird, pa je doslej med drugim prejel že nominacijo kritikov, nominacijo za zlati globus, nominacijo združenja scenaristov in nominacijo za bafto.
