Zabava

Raje lovi ribe kot muzicira v New Yorku

M.I., Vklop, 12.10.2017 07:00:00

Jasmin Stavros, nekdaj najbolj iskan bobnar Jugoslavije, prihaja na Oktoberfešto na Prepihu.

Delite na:
Raje lovi ribe kot muzicira v New Yorku

Popularni hrvaški pevec Jasmin Stavros bo eden od osrednjih gostov letošnje Oktoberfešte na Prepihu, ki se bo odvila 13. in 14. oktobra pod šotorom pred restavracijo Prepih na Dolenjskem.

Kmalu prihajate na Oktoberfešto na Prepihu. Ali po tako dolgi karieri adrenalin pred nastopom še buta?

Zdaj sem v najboljši fazi svoje kariere in tik pred izidom nove plošče. Tako da adrenalin buta ves čas. Ljudje imajo napačno predstavo o meni, pred koncertom sem ena oseba, ko stopim na oder, čisto druga. Pred nastopom nerad govorim z ljudmi, imam svoj ritual, med katerim molim k bogu. V te pol ure se v samoti koncentriram, hkrati pa me skrbi, ali bodo ljudje prišli, ali bo dober žur. Nato grem na oder in sem druga oseba. Zato so presenečeni, ko se po nastopu družim z njimi in slikam z vsakim, ki si tega želi.

Dolga leta ste se preživljali kot bobnar, studijski glasbenik. Na kateri znani plošči vas lahko slišimo, pa tega ne vemo?

Na preveč. Deset let sem bil najbolj iskani studijski bobnar bivše Jugoslavije. In hkrati najbolje plačani. Dovolj pove, da sem takrat vozil BMW 750 z dvanajstimi cilindri. Slišite me lahko na albumih Miše Kovača, Ivice Šerfezija, Nede Ukraden in mnogih drugih. A to se mi je priskutilo, ker sem želel igrati jazz. V New Yorku sem končal akademijo, dobil zeleno karto in vabilo, da se tja preselim za stalno. Ni me mikalo, da bi moji otroci odraščali v Ameriki in govorili angleško. Po šolanju se nisem več vrnil v New York, enostavno je bil delovni ritem preveč neusmiljen. Bil sem najboljši učenec v svojem razredu in profesorji so me prepričevali, naj ostanem, govorili so, da sem eden redkih belopoltih bobnarjev, ki se lahko meri s temnopoltimi. Vseeno me je bolj mikalo lagodno življenje z ribiško palico v Dalmaciji. (smeh)

Zakaj ste potem pristali za mikrofonom?

Ker me je slišal Rajko Dujmić in se navdušil nad mojim glasom. Trdil je, da imam zelo specifično barvo. Posnel sem prvo ploščo Priče iz kavane (1987) in vsi so me začeli pljuvati, zakaj pojem takšne pesmi, če sem bobnar. Sčasoma je pevska kariera vzletela in še vedno leti. Hvala bogu.

Ste globoko v sebi še vedno bobnar?

Vedno sem bil korak pred drugimi bobnarji, kar se tiče tehnike. Pred tremi leti pa sem padel v morje in si zlomil levo roko. Dobil sem dvajset šivov in kovinsko ploščico, ki jo bom nosil do smrti. Zdaj z roko ne morem početi skoraj nič, razen držati mikrofona. Bobnar v meni pa še živi, mislim, da je zapisan v genih, moja starša sta bila glasbenika, moj sin je odličen bobnar, je pa takšen karakter, da se nerad izpostavlja. Čisto drugačen od mene, ki sem kot mulo prišel iz Splita v Zagreb in vsem povedal, da sem najboljši. Vsi so me začudeno gledali, jaz pa sem našteval: »Boljši sem od tega, od tega, boljši od tistega.« (smeh)

»Preigrali« ste pol sveta, študirali in snemali v ZDA, v mladih letih ste z jugoslovanskimi pop bendi redno nastopali po Sovjetski zvezi na šestmesečnih turnejah.

Ja, bili smo povsod, z Delfini smo veliko nastopali po Sovjetski zvezi in fantastično služili. Toliko, da bi si lahko kupil stanovanje in nov avto, pa sem vse zapravil. Hodili smo na večerje v London, na žure, enostavno smo živeli. Še dobro, da sem srečal svojo ženo, saj se je z njo na srečo tisto življenje ustavilo. Z njo sem zaživel drugačno, normalno in zdravo življenje. Približal sem se religiji in našel svoj mir. Ženo mi je poslal bog, to verjamem. Veste, midva sva se poročila po treh letih zveze in prvič skupaj spala na poročno noč. Tri leta sva se samo držala za roke. Res. Si lahko predstavljate? (smeh)

Omenjate, da ste našli boga in poskušate živeti ponižno. Kako shajate v današnjem izrazito materialnem času, ko duhovščina brani politike, ko so kraje državnega premoženja skoraj legalizirane in ko mladi iz Hrvaške bežijo v tujino iskat boljši jutri?

Shajam tako, da sem v delnicah Agrokorja izgubil 300 tisoč evrov. A zaradi tega ne jokam. Naj bo, verjamem, da bo jutri boljši, to je moja filozofija. Kar se tiče mojih kolegov politikov: niti jih ne poslušam niti jim ne sledim in ne gledam na televiziji. Če jo prižgem, gledam šport, najraje tenis, ali pa verski program. Mogoče še kakšen film ali serijo, drugo me res ne zanima.