Pol stoletja reševanja sveta pred Daleki
Na čajanki s prvim spremljevalcem ikoničnega Dr. Whoja.
Poklepetali smo z igralcem Williamom Russellom Enochom, ki je svet znanstvene fantastike zaznamoval dovolj, da ga še danes vabijo na srečanja ljubiteljev žanra po vsem svetu. Kot Ian Chesterton, spremljevalec gospodarja časa, Dr. Whoja, je zaigral v prvih 77 epizodah serije, ki jo snemajo že od leta 1963, ravno letos pa se je zavrtela 36. sezona.
Da niste tudi sami gospodar časa? Ste najbolj poskočen član prve zasedbe Dr. Whoja.
Ja, pa sem res, vsaj od moških. Carole Ann Ford, ki je igrala Dr. Whojevo vnukinjo Susan Foreman, je pri 77 letih tudi še aktivna in včasih še sodelujeva pri snemanjih radijskih iger o Dr. Whoju in na konvencijah ljubiteljev znanstvene fantastike. Ona se je serije naveličala prej kot jaz in jo zapustila v začetku druge sezone, a se je vračala v posebnih epizodah ob okroglih obletnicah.
Bili ste prvi spremljevalec Dr. Whoja, v teatru pa se predajali Shakespearu. Oba sta britanska nacionalna zaklada. Je v igranju teh likov kakšna skupna točka?
Zelo dvomim. (smeh) Delo na televiziji je bilo in je še vedno zelo drugačno od gledališča. Predvsem pa nima veliko skupnega s Shakespearom, ki sem se mu predajal kot mlad fant, moški in v zrelih letih. Vedno sem skušal najti svoje mesto v Shakespearu, tako da lahko z gotovostjo rečem, da Dr. Who nima z njim praktično nič skupnega. Tisto je bila zelo drugačna izkušnja.
Kdaj ste med igranjem Iana Chestertona začutili, da bi lahko Dr. Who postal več kot ena izmed mnogih TV-serij?
Precej hitro. Vse nas je navdušila mlada režiserka Verity Lambert. Bila je zagnana, želela je posneti nekaj, kar bo odstopalo od ustaljene produkcije BBC, in okužila nas je s svojo vizijo. Vesel sem, da sem lahko sodeloval pri postavljanju Dr. Whoja.
Kdaj pa ste začutili, da je postal ikona?
Tudi hitro zatem. Vsaka nova epizoda je presegla gledanost prejšnje in drugo sezono smo dosegli povprečno 10 milijonov gledalcev, kar je dvakrat toliko kot danes, ko je televizor v vsakem stanovanju in Dr. Whoja vrtijo po vsem svetu. Čutili smo, da se dogaja nekaj vznemirljivega, ne vem pa, ali smo se zares zavedali, kaj bo zraslo iz tega.
Kakšna so bila 60. leta na televiziji? Razvoj tehnike, čas protikulture, avantgarde ... Dr. Who, Svetnik z Rogerjem Moorom, Zapornik, Monty Python ...
Vznemirljivo je bilo ustvarjati vsebine, ki so jih ljudje radi gledali. Vsi so nas poznali. Se mi pa zdi, da danes, za razliko od ZDA, kjer se ustvarjalnost spet vse bolj nagiba v prid televiziji, pri nas še vedno tempo narekujejo filmi. Veliko mladih ustvarjalcev se obupno želi prebiti in v to vlagajo velik napor in res je nekaj izjemnih.
V kratkem se odpravljate na konvencijo ljubiteljev Dr. Whoja v ZDA. Je to za vas zabava ali občutek dolžnosti? Britanci imate odnos do ohranjanja tradicije.
Ja, najbrž je pri tem tudi občutek dolžnosti. Predvsem pa je vznemirljivo obiskati nove kraje in spoznati nove ljudi, zato povabila vedno z veseljem sprejmem. To mi je v čast in veselje. Pa vidi se, da je ta serija res preživela test časa, če jo po pol stoletja odkrivajo in gledajo vedno nove generacije, uživajo v črno-belih posnetkih in takratnih posebnih učinkih, ki se ne morejo kosati z današnjimi. Tisti časi so bili za nas, Doktorja in njegove tri spremljevalce, res vznemirljivi.
Všeč mi je, kako so ustvarjalci v sam DNK serije vtkali reinkarnacijo Dr. Whoja in je, za razliko od Jamesa Bonda, naravno, da je Williamu Hartnellu sledilo 11 obrazov v isti vlogi. Lahko je ženska, temnopolt, Azijec ...
Po dveh sezonah Dr. Whoja sem se vrnil v gledališče in serija ni bila v središču moje pozornosti. Spremljal sem, kaj se dogaja, a do nobenega kasnejšega Doktorja nisem razvil takega intimnega odnosa kot do Williama Hartnella. Je pa res zanimivo videti, kako se s to vlogo kosajo drugi igralci in kako ji dajejo svojo dimenzijo.
Koga lažje gledate: sebe ali sina, ki je tudi uspešen igralec?
Veliko bolj me zanima, kaj počne Alfred. (smeh) Ponosen sem nanj. Ima srečo, da so mu ponudili nekaj izvrstnih vlog, a zanje trdo gara, zato uspeh ni naključen. Včasih se pogovarjava o igri, nočem mu soliti pameti, če pa ga kaj zanima, mu rad pomagam. Še največkrat se posvetuje, ali naj sprejme kakšno vlogo, in veseli me, da ga zanima moje mnenje.
Zakaj Dr. Who po pol stoletja in 12 gospodarjih časa še vedno privlači gledalce? Sploh zdaj, ko je ogromno tehnično izjemno izdelane znanstvene fantastike, tu pa sta še vedno glavna stebra scenarij in igra.
Tega ne znam pojasniti, pa se igralci o tem večkrat pogovarjamo. Je pa lepo videti, da je Dr. Who podobna ZF-ikona kot Zvezdne steze ali Vojna zvezd.
Kdaj ste si nazadnje ogledali kakšno od svojih epizod?
Lani, ko me je prijatelj prosil, da mu pokažem, kaj smo ustvarjali, in sva pogledala en del starega Dr. Whoja.
Če bi imeli tardis (časovni stroj), kam bi skočili?
V prihodnost najbrž ne, prej v preteklost. Zanima me zgodovina in še vedno berem veliko tovrstne literature. Mogoče bi bilo zanimivo srečati Shakespeara v njegovem času, a se bojim, da bi bil zgrožen nad takratno Anglijo. (smeh)
Vizitka
William Russell Enoch je 92-letni britanski filmski (Veliki pobeg, Superman) in TV-igralec (Černi gad, Poirot, Coronaton Street, Avanture viteza Lancelota) s 75-letno kariero, kot zaprisežen shakespearianec je nastopal z Royal Shakespeare Company, z National Theatre pa je bil tudi v prvi zasedbi obnovljenega gledališča Globe. Kot učitelj Ian Chesterton je nastopil v prvih 77 epizodah Dr. Whoja, snemal pa je tudi radijske igre in avdio knjige o ikoničnem gospodarju časa, za katerega skrbi valižanska veja BBC. Bržkone poznate tudi njegovega sina, ki ga je zaplodil pri 64 letih: Alfred Enoch je upodobil Deana Thomasa v filmih o Harryju Potterju, že štiri leta pa kot študent Wes Gibbinns ob Violi Davis navdušuje tudi v seriji Kako se izmazati z umorom.
Russell in Iztok Valič
Za srečanje z desno roko Dr. Whoja je zaslužen njegov prijatelj in priznani igralec Iztok Valič, ki ga je William pred dnevi (ne prvič) obiskal v Ljubljani. Spoznala sta se v 70. letih, ko je Iztok živel v Londonu in mu je bil Russell gledališki mentor: »Na Otok je prišel pilit angleščino in igrat, spomnim se ga kot uporniškega učenca. Postala sva prijatelja, ohranjala stike, se obiskovala na predstavah, vmes sem prišel v Ljubljano režirat Sen kresne noči ...« Prijatelja povezuje še to, da so se igranju zapisali njuni potomci. Iztok je z Domnom igral v Usodnem vinu, gledališča pa osvajata s komedijo Boksarsko srce.
Doktor Who
Dr. Who je britanska ZF-serija, ki jo s presledki snemajo od leta 1963, obsega pa že 839 zgodb (97 je izgubljenih – kot kaže slabo arhiviranje ni le bolezen TVS). Rdeča nit so avanture gospodarja časa z imenom Doktor, s planeta Gallifrey, ki potuje skozi čas in prostor v Tardisu, časovnem stroju v obliki modre telefonske govorilnice. Na potovanjih, na katerih rešujejo svet in civilizacije, pomagajo ljudem v stiski in se borijo z Nezemljani (ikonični so ubijalski roboti Daleki), ga spremlja tudi kašen Zemljan. Dr. Who je močno vpet v britansko pop kulturo, z ogromno parodijami in referencami, živi v vseh možnih medijih, navdihnil je tudi kup sestrskih serij (Torchwood, K-9, lansko Class). Po dvanajstih moških Doktorjih bo z naslednjo inkarnacijo, začenši z letošnjo božično specialko, v to vlogo vstopila Jodie Whittaker.
