Parov Stelar - avstrijski pionir elektro swinga,…

Kot Slovenija tudi Avstrija ne slovi ravno kot meka pop kulture, a ima v muziki kaj pokazati: Camo & Krooked poznajo vsi ljubtelji drum & bassa, Klangkarussell je bil med sprožilci deep house vala, Marcus Füreder alias Parov Stelar pa je definiral elektro swing, še preden so ga posvojili Yolanda Be Cool (We No Speak Americano), Goldfish in Gramophonedzie (Why Don't You). Kot DJ se nam je prvič predstavil leta 2006 v klubu K4, s skupino nastopil v Kinu Šiška in na Schengenfestu, 21. oktobra pa prihaja na Gospodarsko razstavišče s šovom, ki je mešanica živega muziciranja, petja in multimedije, s katerim osvaja festivale, kot so Coachella, Glastonbury, Sziget in Lollapalooza. Seveda bo izvedel hite, kot so Booty Swing, All Night, Catgroove in Libella Swing, a pripravite se tudi na svež zvok z albuma The Burning Spider.

Današnjo tonsko vajo ste izvedli s pesmijo Goldeneye. Je to praksa ali naključje?

Čisto naključje. Mogoče zato, ker smo še vsi mačkasti od sinoči. Imeli smo koncert za več kot 8.000 ljudi in smo še zelo pod vtisom včerajšnjega igranja.

Sprašujem tudi zato, ker se šepeta, da snemate pesem z Adele, ki bo odpela temo naslednje Bondiade ...

O tem ne morem povedati nič konkretnega. Brez komentarja.

V Sloveniji ste nastopili že trikrat. Je ostal kak spomin ali se turneje prehitro odvijajo ?

Spomnim se nastopa v malem kletnem klubu sredi Ljubljane, koncerta v Kinu Šiška in zelo odzivnega občinstva, kar je nujna sestavina za dober žur. Prijetno prizorišče in dobro občinstvo nas vedno še dodatno podžgeta.

Lilja Bloom je vaša žena in pevka. Že skupina si gre po turnejah precej na živce ... Kako pa je živeti s pevko? Ali pa je čisto preprosto, ko se srečata prava človeka?

Velika prednost je, da se poznava že res dolgo in sva iskrena drug do drugega. Ko grem v studio z nekom novim, potrebujeva čas, da se spoznava. Poizkusiti morava marsikaj, da najdeva pravo pot, celo ko vidiš, da ne gre, a še malo potrpiš, da nisi nevljuden. Midva pa se poznava že toliko časa, da si, če nekaj ne deluje, to poveva in greva dalje. Delo je zato precej lažje. Seveda pa ni vedno lahko delati s partnerjem. Imava svoje prepirčke, treba se je naučiti živeti s tem, in včasih ta energija zaide v glasbo. Mogoče to ni ravno najboljša energija, sva pa v studiu skoraj vsak dan, ko nismo na turneji.

Na albumu The Burning Spider ste ji, sicer priznani slikarki, »odstopili« ovitek.

Vzporedno sva ustvarjala: jaz nov album in ona novo serijo slik; za ta obraz sem takoj rekel, da bi lahko bil naslovnica plošče. Glasbeno sem se odmaknil od elektro swinga in raziskoval blues, ta slika pa se mi je zdela dober obraz novega zvoka. Njen prvi odgovor je bil, da je moja, če ji dam milijon dolarjev ... (smeh)

Vidim povezavo med naslovnico in glasbo, ni mi pa čisto jasno, kaj imajo goreči pajki z zvokom plošče ...

Namen je že dosežen: naslov vas je zintrigiral in ste razmišljali o njem. (smeh) Potreboval sem delovni naslov za nov projekt in tega sem začel uporabljati, ker mi je bil zanimiv; šele kasneje sem našel povezavo: glasbeno sem se želel odmakniti od zvoka, ki me je definiral zadnjih 10 let. Moral sem požgati svojo pajčevino, v katero sem se zapletel z elektro swingom, in se premakniti naprej. Raztrgal sem mrežo in začel plesti novo. Pred izidom plošče sem bil živčen, nisem vedel, kako se bo na to osvežitev odzvalo moje občinstvo. A jo je sprejelo, in to je eden mojih najuspešnejših albumov.

Je Lilja vaša muza?

Seveda je, je pa tudi najboljši test mojega dela. Iskrena je in vedno mi pove, kaj ji je ali ni všeč. Skozi čas sem ugotovil, da ima v glavnem kar dober nos za to, kaj deluje in kaj ne.

Kakšne vrline mora imeti danesmuza? Romantični pesnik je trpel ob nedosegljivi ženski, blues glasbenik prav tako nima sreče v ljubezni, jazzisti so hedonisti. Kako se vi znajdete med jazzom, bluesom in elektroniko?

Odvisno od glasbe, ki jo delam. Če gradim na otožnosti, pomaga, da se ne počutim najbolje. Nesrečna ljubezen je lahko navdih, a se da delati tudi brez trpljenja. Muza te mora navdihovati in motivirati, da daš nekaj iz sebe. Moja žena je takšna oseba, saj hočem narediti vtis nanjo. Rečem ji: »Draga, poslušaj, to je zate.« Moški hočemo vedno očarati žensko.

Pa ona? Najde navdih za slikanje v vaši glasbi?

Ne vem. Mogoče. Skupaj preživiva veliko časa, izpostavljena je glasbi, privlačiva se, a sledi svoji viziji. Seveda ji ni vseeno, če mi kakšna njena slika ni všeč, a gre čez to. Ona je močnejaša osebnost kot jaz.

Moj favorit iz vašega opusa je Umekov remiks skladbe All Night. Kdo se je spomnil nanj? Ker po zvoku ni ravno prva izbira ...

Umeka in njegovo glasbo poznam in spremljam že dolgo. Vedno mi je bil všeč njegov močan, reduciran zvok z močnimi basi. Pobuda za obdelavo je prišla z njegove strani. Rekel sem si, zakaj pa ne. Tudi jaz sem kariero začel v čisti elektroniki, v zlati dobi rejvov. In ja, naredil je nekaj drugačnega, mojo glasbo je odpeljal v neko drugo smer.

Med vzorniki navajate francoski C2C, vaš nov zvok pa me še bolj spominja na Gramatika.

Poznam njegovo muziko, a ne dovolj, da bi lahko rekel, da vidim kakšno povezavo med njegovim in svojim zvokom.

 Ste v blues zavili, ker ste ga želeli raziskati, ali vas je tja vleklo počutje?

Predvsem sem skušal najti način, kako blues uporabiti v plesni muziki, saj to ni glasba za ples. Velik ustvarjalni izziv je bil združiti oba svetova in otožen blues pripeljati v veselo klubsko kulturo. To je bil večletni proces, a nič drugače ni bilo, ko sem z elektroniko spajal swing, charleston in soul. Vedno moram izvirni zvok razstaviti na delčke in oblikovati vzorce, ki jih povežem z elektronsko glasbo in plesnim ritmom.

Kdaj ste nazadnje plesali?

Včeraj. Med svojim nastopom zelo težko stojim pri miru.

Pomembno vam je, da v glasbi napredujete. Koliko je še prostora za razvoj? Zdi se, da le še recikliramo obstoječe formule.

Mogoče do neke mere to drži, a ni še konec. Glasba se razvija, sploh v podzemlju. Pred dvajsetimi leti je bila elektronika muzika za zadete ljudi, danes na lestvicah ni glasbe, ki bi bila brez elektronskih elementov. Elektro swing ni nikoli postal čisti pop, a ko smo začeli mešati te zvoke, je bila to alternativa. Že to, da sem takrat nastopil v klubu K4, pove, da je bila to glasba za poznavalce, sladokusce. Pod površino ves čas brbota, ko se nabere dovolj dobre glasbe in občinstva, pa scena preskoči.

Kaj je gonilo razvoja: ideje ali tehnični napredek? Dubstep, EDM in zadnji drum & bass val so sprožili prav določeni sintetizatorji.

To gre z roko v roki. Novi programi in tehnični pripomočki so navdih in orodje, a še vedno so ključni producenti. Oni morajo najti navdih in vizijo. Najprej rabiš idejo, potem pa lahko za uresničitev le-te razvijaš nova orodja.

Avstrija in Slovenija sta si podobni v tem, da imata bogato zgodovino, moderni glasbeniki pa morate najprej uspeti v tujini, da vas za svoje vzamejo doma.

To je res žalostno dejstvo, ki nas povezuje. Avstrijskemu glasbeniku je težko uspeti v Avstriji. Imamo nekaj scene, ki podpira napredne, alternativne, sveže stvari, a nima medijskega zaledja. To je odraz pomanjkanja narodnostne samozavesti. Ne vem, zakaj si Avstrijci ne drznejo reči, da je lahko glasba naših zasedb dobra. Če pripeljemo nekoga iz Londona, pa avtomatično velja, da mora biti dober, ker je iz Londona.

Ali se to kaj spreminja z vzponom družbenih omrežij in interneta?

Ne verjamem. Še vedno morajo ljudje najti tvojo stran na Facebooku in te prepoznati. Parov Stelar najdejo, ker so našo glasbo slišali na radiu ali festivalu in si želijo izvedeti več o nas. Mladi glasbeniki pa rabijo tudi medije. Na spletu je huda konkurenca in vsi uporabljajo ista promocijska orodja ter iste kanale.

Kaj na vas je najbolj »piflarsko«?

Ne morem potovati brez avdioknjig. Zdaj poslušam Kratko zgodovino skoraj vsega in neki triler. Ker se cele dneve ukvarjam z glasbo, so knjige dober način za sprostitev in umik v neki drugi svet.

Kaj še delate, ko niste glasbenik?

Rad se ukvarjam s športom in privlači me zelo raznolika umetnost, ne le glasba in slike. Smo prava umetniška družina, radi preživljamo čas skupaj, gremo v naravo, v glavnem pa se nam vsem v družini življenje vrti okrog umetnosti.

Nekje ste omenili, da boste po koncu kariere odprli penzion na Majorki. Ste že kaj bližje ali ste šele začeli zares koncertirati?

To je romantičen pogled na pokoj, v resnici pa imam čisto dovolj dela tudi brez tega. Zadnjih deset let sem na turneji in v tem uživam. Vsako leto rečem, da bom to počel le še leto ali dve, pa se še nisem ustavil.