Posnetki stvari, za katere niso vedeli, da obstajajo!

Modri planet (The Blue Planet) so leta 2001 najavili kot prvo celostno serijo o oceanih in življenju v njih. Kaj podobnega je pred tem sicer že posnel vsaj Jacques Cousteau, a Modri planet je pustil pečat, zato se 16 let pozneje vrača podobno kot Planet Zemlja – z dih jemajočimi posnetki. Nove tehnologije in razvoj kamer so namreč v družbi večjih in še bolj ločljivih ekranov izkušnjo dvignili na novo raven.

S serijo na kanalih BBC One in BBC Earth, ki pokrivata Evropo in Azijo, strežejo ob nedeljah zvečer, z zamikom pa še na več kot 30 televizijah po vsem svetu. Po izidu tega članka bosta na ogled še dva dela, gledanost vseh pa presega gledanost izvirne serije. Sedem ur programa so posneli v štirih letih na 125 odpravah v 39 državah, kjer so ob 4.000 potopih zbrali 6.000 snemalnih ur. Za vsako uro programa so v povprečju posneli skoraj tisoč ur gradiva in porabili dobrega pol leta. Če radi gledate naravo, potem ob teh zgodbah in posnetkih ne boste ravnodušni, tudi tokrat pa ob koncu vsake epizode spoznamo, kako nastajajo najboljše zgodbe. Okvir sicer ostaja enak: glas in obraz sira Davida Attenborougha z glasbo Hansa Zimmerja, ki je tokrat ob BBC-jevem orkestru snemal še z Radiohead – predelali so njihovo skladbo Bloom, ki jo je navdihnil prav izvirni Modri planet –, glavne zvezde pa ostajajo oceani in živali.

Ekskluzivno za Vklop: Orla Doherty, producentka Modrega planeta, BBC Natural History Unit

Kaj v izvirni seriji je bilo takega, da ste želeli biti del te zgodbe?
Vse! Modri planet je bil veličasten; videla sem ga šele nekaj let pozneje, ker sem živela na ladji. Posnetki so bili izjemni in celo meni, ki sem preživela deset let na morju, pokažejo, kako veliki in raznoliki so oceani, kako malo vemo o njih in kaj vse moramo še raziskati.

Pri 31 letih ste šli na barko in preživeli deset let na morju. Neobičajno.
(smeh) Tega nisem načrtovala. Šla sem za pol leta, potem pa sem se zaljubila v ocean, potapljanje, preučevanje koralnih grebenov, tokov, vetrov ... Raziskovala sem otočke sredi Pacifika in kraje, ki so dostopni le s čolnom; treba se je bilo močno potruditi, da sem se vrnila domov.

Kako postaneš producent take serije?
Večina sodelavcev obožuje naravo in ima izkušnje z oceani: od znanstvenikov in raziskovalcev do potapljačev, snemalcev ... Ne trdim, da te izkušnje moraš imeti, a pridejo prav in marsikaj olajšajo. Vedeli smo, kako je delati na morju, kakšne izzive prinaša delo v razmerah, ki jih že zaradi nepredvidljivosti morja in vremena ne moreš nadzorovati. Pa še nas je marsikaj presenetilo. Recimo padajoče skale z ledenih plošč med snemanjem v podmornici na globini večne teme.

Ob štirih letih snemanja ste najbrž vsaj toliko časa delali tudi v pisarnah ...
Vse se začne z zbiranjem podatkov in preverjanjem, ali sploh lahko posnamemo, kar bi radi. Ko imaš trdno osnovo, sledijo meseci raziskovanja, sestanki z znanstveniki in ljudmi, ki vedo, kaj se v oceanih dogaja, najti smo morali snemalne ekipe in urediti logistiko na več koncih sveta, zbrati in urediti zgodbe za vsako epizodo ... Potem se začne snemanje, a vzporedno še naprej raziskujemo in iščemo zgodbe, saj ves čas prihaja do novih odkritij. Posneli smo kar nekaj stvari, za katere na začetku nismo niti vedeli, da obstajajo. To je delo ob nenehnem razvoju znanja in tehnike, ves čas je treba prilagajati scenarije. Ta ogromni pogon je treba organizirati tako, da se lahko hitro prilagodiš, da gledalcu ponudiš najboljše zgodbe.

Ste tehnologijo izkoristili do konca ali je še prostora za Modri planet III?
Ne vem, če lahko sploh kdo predvidi napredek. Na začetku smo imeli zamisli, kaj bi posneli, pa nam tehnika tega še ni omogočala, vmes pa je toliko napredovala, da smo izpeljali tudi to. Recimo snemanje bioluminiscence v večni temi. V le nekaj letih je razvoj občutljivosti kamer za svetlobo omogočil snemanje teh res čarobnih prizorov. Prostora je še tudi pri tem, kako nove tehnologije uporabiti za pripovedovanje zgodb. To je najbolj vznemirliv del našega ustvarjanja.

Koliko pa je izdelek posledica naključij in sreče?
(smeh) Nekaj gotovo, a celo to je rezultat garanja. V epizodi The Deep v temnih globinah večino časa nisem vedela, kaj bomo posneli in kaj se bo naslednji trenutek znašlo pred nami. Tako smo ob izbruhu odkrili vulkan, ki ga naslednji dan ni bilo več. Ko smo našli truplo kita glavača, smo upali, da bomo posneli redkega morskega psa, potem pa smo jih kar sedem. Sreča je del takih snemanj, a načrtujemo tako, da optimiziramo možnosti zanjo. Po drugi strani nam jo je El Niño tako zagodel, da smo lahko jato rib v epizodi Big Blue posneli šele tri leta pozneje. A večina posnetkov je plod dobrih raziskav, načrtovanja in izvedbe.

Koliko je to dokument in koliko film? Pri zvoku je postprodukcija očitna, koliko pa je nastavljenih kadrov in »retuše« pri sliki?
Na podvodnih posnetkih je treba očistiti zvoke dihanja potapljačev ali hrumenja motorja in propelerjev podmornice. Pri sliki pa je manj posegov. Tako čista je, ker smo snemali v 4K-tehniki, ki omogoča res čudovite posnetke. Nastavljenih scen pa ni – niti ene! Snemali smo naravo, kot se je pokazala pred nami.

Na katere posnetke ste najbolj ponosni?
Srečanje s podvodnim vulkanom in posnetek jegulje, ki zaide v koncentrirano slano vodo na dnu oceana, kjer se vidi, kako strupena je ta tekočina. Pa orjaški lignji; res je bilo izjemno preživeti nekaj časa v družbi teh izjemnih bitij 900 km od čilske obale in jih gledati, kako hipnotično usklajeni so.

Kaj je največja vrednost takih serij?
Da gledalcem pokažemo, kako čudovit svet so oceani, kakšne izjemne živali živijo v njih, kako inteligentne so in kako šele začenjamo razumeti, kako živijo, se sporazumevajo, prenašajo znanje ... Ljudem odstiramo zaveso v ta svet. Nimajo vsi možnosti potovati na sredo Pacifika in se potapljati s podmornicami. Mi smo posredniki, da ljudje spoznajo življenje v oceanih. S tem želimo tudi spodbuditi razmišljanje o odnosu do okolja in vplivati na to, da jim ne bo vseeno za naravo.