Zabava

Maruša Majer v srcu divjakinja

Marjana Vovk, 06.12.2017 20:01:39

Maruša Majer v filmu Ivan – njena čustveno in fizično najbolj zahtevna vloga do zdaj.

Delite na:
Maruša Majer v srcu divjakinja
Mediaspeed.net

Na prvi pogled je igralka Maruša Majer videti krhko, a v njenih prodornih očeh se skriva navihana iskrica, ki nakazuje tisto, kar se pozneje potrdi med intervjujem – blizu so ji vloge »divjakinj«, kot jih poimenuje sama. Takšne igra v gledališču, na filmu in televiziji – divje, a hkrati neverjetno raznolike. Za vse je neizmerno hvaležna, da je bila zanje izbrana. Krona vseh pa je zagotovo vloga čustveno razdvojene mame Mare v novem celovečercu Ivan.

V Ivanu, drami o novopečeni mami, ki je postavljena pred brutalne izzive oziroma izbire, znova sodeluje z režiserjem Janezom Burgerjem, ki jo je najel že v črni komediji Avtošola. Gre za popolnoma nasprotni vlogi: Lija iz Avtošole je naivna in energična, ves svet ji je na razpolago, medtem ko je Mara iz Ivana sicer preračunljiva in borbena, a psihično zamorjena ter zaprta v svoj ozek in varen življenjski krog, ki se s prihodom otroka grozeče zamaje in zaplete. »Res sta junakinji povsem drugačni in zelo sem hvaležna Burgerju, da mi je dal priložnost za obe,« pravi Maruša in prizna, da je vloga Mare njena najtežja do zdaj, tako psihično kot fizično. Film gradi in igra predvsem na čustva in ozračje, zato je že samo snemanje potekalo drugače kot ponavadi. »Že en mesec pred dvomesečnimi vajami sem morala počivati, med snemanjem pa poleg tega nisem smela početi ničesar drugega – ponavadi imaš sicer še kakšne predstave –, da sem lahko padla v, obdržala in odigrala Marino psihično stanje. Tako sem lahko bila stoodstotno osredotočena samo na to. Ta film je res zahteval vso mene, časovno in psihično. Vedela sem, da je ta vloga velik zalogaj, a obenem odlična priložnost, in neumna bi bila, če bi jo izpustila.«

Materinska čustva

Mara je dekle, ki po porodu izve, da je njen poročeni ljubimec (Matjaž Tribušon) obtožen gospodarskega kriminala. Kljub temu odide k njemu, pozneje jo brutalno pretepejo njegovi sodelavci, on pa ji zatrjuje, da je to maslo njegove ljubosumne žene. Mara zapusti varno hišo in se sreča z njim, nato skupaj z otrokom, Ivanom, pobegneta proti meji, a na poti se stvari zapletejo, zato mora Mara izbrati: bo pustila otroka in odšla z ljubimcem ali ostala pri otroku in ostala brez moškega, ki ga posesivno ljubi? Katera ljubezen bo prevladala? Maruša sama nima otrok; kako se je torej spopadla z vlogo, ki govori predvsem o materinskih čustvih? »Ja, imela sem pomisleke zaradi tega, strah me je bilo, a tudi za Maro je to nekaj novega. Seveda sem se pozanimala, govorila z ogromno ženskami o porodu, čustvih, hormonih … Toliko, kot je žensk, toliko je različnih zgodb. Ko sem enkrat ponotranjila Maro in ugotovila, da je Ivan njen otrok in od nikogar drugega, sem naredila tako, kot sem čutila, da bi naredila ona.«

ivan cankarjev dom.png
»Novopečena« mamica Mara je čustveno zelo zmedena. Z rojstvom Ivana se njeno življenje popolnoma zaplete.
Vklop

Občutek svobode

Ker je Mara psihično zahtevna vloga, je lik z Marušo ostal še po snemanju. »Ja, Marica me je kar preganjala,« pravi v smehu. »Z njo sem šla skozi ves proces: najprej sem jo spoznala, jo malo živela, potem pa sem se morala od nje posloviti.« Slednje je bilo najtežje in proces »žalovanja« je trajal kar nekaj časa. »Zelo močno je bila z mano še dva meseca po snemanju,« Maruša priznava, da jo je Mara res malce obsedla. »Veliko sem vložila vanjo, veliko prostora v sebi sem ji dala.« Čeprav ji Mara značajsko ni prav podobna. »Je veliko bolj pogumna in svobodna kot jaz. Všeč mi je, ker je taka divjakinja. Te kar pogosto igram, se mi zdi. Najlepše pri mojem poklicu je, da prek vlog lahko začutim svobodo in izgubim blokade, ki jih imam osebno. To se mi zdi največji približek svobode, kot jo poznam.« Duška si lahko v tem smislu da tudi v oddaji Studio City, v kateri v skečih igra jezično Veroniko, ki s klici ter svojimi vprašanji in komentarji ob pamet spravlja RTV-vratarja (Luka Cimprič). »Rada bi bila brez dlake na jeziku, kot Veronika, a žal nisem. Ko si nataknem lasuljo, pa stvari pridejo kar same od sebe,« pravi in zatrdi, da se je po štirih letih še ni naveličala. Gledalci očitno tudi ne.

Vzhajajoča zvezda

Mara ni tipična filmska junakinja in bo gledalce zagotovo razdvojila: nekaterim se bo prikupila in jo bodo razumeli ter z njo sočustvovali, drugim se bodo njena dejanja zdela precej nora in jo bodo morda včasih celo zasovražili. »Drži, a nič hudega. Predvsem bi rada, da se film ljudi dotakne – kakorkoli in ne glede na to, kakšna čustva izzove, da sproža pogovore in odpira teme, ki jih sicer raje pustimo ob strani.« Bomo videli, saj drama šele začenja svoj pohod po kinematografih. Zagotovo pa bo Maruši v spominu ostala tudi zaradi tega, ker jo je pripeljala na Berlinale, kjer je spomladi prejela naziv vzhajajoča zvezda (shooting star). »To je bila res lepa izkušnja in spoznala sem veliko krasnih ljudi.« Se morda že kažejo kakšni sadovi tega, je dobila kakšno ponudbo iz tujine? »Zdaj dobivam nekaj več povabil na avdicije, a zaenkrat ni še nič potrjeno. V vsakem primeru imam toliko dela kot prej, kar je dobro,« se nasmeje. Zadnja leta je Maruša, sicer svobodnjakinja, res zelo zaposlena, letošnje leto pa očitno žanje obresti, saj je pred kratkim prejela Borštnikovo nagrado za igro v predstavi Stenica. »To je res velika nagrada; vesela sem je, sploh ker mi je Zoja, ki jo igram v predstavi, zelo pri srcu. Tudi ona je taka divjakinja.« Vloge divjakinj Marušo očitno pogostokrat najdejo – morda zato, prizna, ker je po srcu divjakinja tudi sama. »Čeprav sem bila kot otrok zelo pridna, prisežem! Očitno sem takrat divjakinjo v sebi potlačila, zdaj pa je prišla na plan,« pomežikne.