Marko Naberšnik osebno, tudi o Tanji Žagar
Režiser, ki je svojo filmsko pot začel s Petelinjim zajtrkom, je s komično dramo Slovenija, Avstralija in jutri ves svet posnel svoj najbolj oseben film doslej.
Pravi, da mu je v predalu obležalo že okrog deset scenarijev, a mu za njimi ni hudo. Marko Naberšnik se namreč dobro zaveda, da vsi scenariji, ki jih je ali jih še bo napisal, ne bodo uresničeni, kljub temu pa ima kar dobro statistiko, saj je poleg predavanj in rednega snemanja razvedrilnih oddaj na TV Slovenija doslej posnel že serijo Naš vsakdanji kruhek in štiri celovečerne filme: Petelinji zajtrk, Šanghaj, Gozdovi so še vedno zeleni ter zdaj Slovenija, Avstralija in jutri ves svet. Drama s komičnimi sestavinami o družini, ki hoče bolje živeti, hkrati pa o krizi delavskega razreda in krizi srednjih let je njegov najbolj osebni film, v njem pa bodo, tako meni, našli kaj zase tako Mariborčani kot drugi Slovenci. Jutri pamorda ves svet.
Za vami so že ljubljanska, portoroška in mariborska predpremiera. So gledalci po teh mestih film sprejeli različno?
Odzivi so načeloma dobri, je pa res, da je bil Maribor poseben, da je bil film tam res srčno in toplo sprejet. Imeli smo tri razprodane projekcije v enem večeru, udeležili pa so se jih tudi vsi člani filmske ekipe.
So Mariborčani film »posvojili«?
Ravnokar smo imeli premiero v Skopju in brez težav so ga gledali tudi tam, saj gre za zgodbo o posamezniku, ki je v krizi srednjih let, in človeku, ki želi zaslužiti z mrežnim marketingom, a pri tem nasede na razne čeri. Ko sem delal film, sem ga z mislijo na to, da bo predstavljen tudi slovenskemu občinstvu, da bodo imeli Slovenci pri ogledu dodano vrednost. Ker sam prihajam iz Maribora, pa sem izbiral takšne kraje in poudarke v zgodbi, da bodo kaj posebej zase našli tudi Mariborčani. Film je večplasten in ima univerzalno zgodbo, za Štajerce in tiste, ki poznajo Maribor, pa ima še dodaten čar.
Ali iz tega, da ste odraščali v Mariboru, izvira tudi ideja za zgodbo?
Scenarij ima veliko avtobiografskih elementov, zato mi ta film osebno veliko pomeni. Pomeni mi določeno fazo v mojem umetniškem izrazu in to, da so stvari s ciklom od Petelinjega zajtrka pa do filma Slovenija, Avstralija in jutri ves svet končane. Moja oče in mama sta delala v industrijskih obratih, sam sem končal srednjo tehnično šolo in opravljal prakso v tovarnah, tam pa so na različnih položajih delali še drugi sorodniki. Moja mama je izgubila službo, srečali smo se z mrežnim marketingom, posodami, gospodinjskimi aparati in podobnim, tako da dobro poznam to stran zgodbe. Ta zgodba je blizu meni in celotnemu štajerskemu okolju, tudi Sloveniji. Zgodbe o nemočnem delavcu so večne.
Kako ste, glede na to, da ste hodili na srednjo tehnično šolo, pristali na študiju režije?
V šolo sem hodil še v času usmerjenega izobraževanja, v 80. letih, kar se zdaj sliši zelo eksotično. Včasih je bila poklicna srednja šola vredna več kot gimnazija danes, ker si imel po takšni šoli poklic, ki je bil zaposljiv. Usmerjeno izobraževanje, ki je bil nekakšen socialistični projekt, je potem razpadlo, jaz pa sem po srednji šoli nadaljeval študij filmske režije. Šola mi je v resnici zelo pripomogla, ko sem delal Petelinji zajtrk in sem moral upodobiti lik Gajaša. Takšne mojstre, kot je Gajaš, in značaj delavca sem spoznal na praktičnem delu v tovarnah, brez te izkušnje pa Petelinji zajtrk ne bi bil tako pristen.
Slovenija, Avstralija in jutri ves svet je torej vaš najbolj osebni film?
V dojemanju motivov ja, saj bi vam za skorajda vsako reč, ki se zgodi v filmu, lahko povedal kaj osebnega, med drugim to, da je hiša, v kateri živi glavni junak, hiša moje babice in hiša, v kateri je odraščal moj oče, večina filma pa je posneta na vrtu, na katerem sem odraščal sam.
Celo igralska zasedba je štajerska. Namenoma?
Razloga za igralce, ki prihajajo s Štajerske, sta dva. Celotna regija, iz katere prihajam, ima veliko odličnih igralcev, poleg tega pa ima film veliko besedila in za pristno govorjenje v narečju je vedno dobro, da poznaš njegove značilnosti. To sem upošteval tako pri Petelinjem zajtrku in Šanghaju kot pri Gozdovih. Pristnost v filmu je pomembna. Ni se tako lahko naučiti narečja in biti popolnoma dosleden, ko imaš res veliko besedila, kot ga ima Slovenija, Avstralija in jutri ves svet, veliko pa ga je treba povedati zelo hitro in v navalu čustev. Scenarij sem pisal z mislijo na igralce, zato sem bil vesel, da smo potem sestavili takšno zasedbo, kot sem si jo želel.
Lepo presenečenje v filmu je Minca Lorenci, ki igra ženo glavnega junaka Borisa.
Minco poznam že zelo dolgo in sem vesel, da se je ponudila možnost za najino sodelovanje. Vedno je tako, da scenarij izbira igralce pred režiserjem. Na srečo je bila tukaj vloga, ki je bila Minci pisana na kožo in je bila zanjo primerna tudi generacijsko. Minca je res odlična kolegica in izvrstna, vztrajna, delavna, skrbna igralka, ki zelo razmišlja o tem, kako bo oblikovala vlogo pred kamero.
Kaj pa Aljoša Ternovšek?
Aljoša zna zelo dobro upodobiti eksplozivne filmske značaje, obenem pa se tudi zelo dobro poznava. Ko sem pisal scenarij, sem slišal njegov glas in videl njegovo podobo, on pa je pozneje res odlično odigral svojo vlogo.
Glavni junak filma, ki ga igra Jure Ivanušič, na koncu »preživi«, ne da bi bil kaznovan za svoja dejanja. Kako to?
V tem filmu glavni junak zakrivi nekaj dejanj, za katera bi kdo rekel, da je zanje treba plačati, on pa je nekako celo nagrajen za to. Pravičnost je relativen pojem; od države do države, od družbe do družbe, pa tudi načeloma v raznih sodnih postopkih vidimo, da je eno pravica, drugo pa okoliščine, ki gredo nekaterim bolj na roko kot drugim, zato se mi zdi to zelo življenjsko. Preprosto zgodi se, da za vsako slabo dejanje ni treba vedno plačati.
V filmu se pojavi Tanja Žagar, ki zapoje pesem Številka 3. Zakaj ste jo izbrali in kako to, da je kot najbolj priljubljene slovenske pevke niste bolj izkoristili?
Tanja Žagar igra samo sebe na marketinškem dogodku, kjer nastopa kot gostujoča pevka. Ko sem pisal scenarij, nisem razmišljal o tem, da bi ji namenil večjo vlogo, ker je v filmu že sicer veliko zgodb. Če bi jo preveč poudarjal, bi morda koga to preveč spominjalo na Petelinji zajtrk. Zakaj Tanja Žagar? Ker je najbolj priljubljena slovenska pevka. Ima karizmo, njena pesem pa tudi vsebinsko sodi v film, tako po besedilu kot zvrsti, tako da so bili zares oprijemljivi razlogi, zakaj, hkrati pa se že zelo dolgo poznava, še iz časov, ko je pela v skupini Foxy Teens. Skupaj sva posnela veliko televizijskih razvedrilnih oddaj. Tanja je zelo pozitivna oseba, pripravljena sodelovati, ni se pritoževala, čeprav je šlo za nočno snemanje, ki je trajalo do jutranjih ur. Smo pa s težavo uskladili urnike, ker je tako zasedena, zato smo že nekaj mesecev prej poiskali dan, ko ni imela nastopa.
S tem filmom, pravite, ste sklenili neko fazo svojega ustvarjanja. V katero smer boste šli zdaj?
To je moj četrti celovečerni film. Pri koprodukciji Gozdovi so še vedno zeleni gre za nekoliko drugačno zgodbo, slovenski Petelinji zajtrk, Šanghaj ter Slovenija, Avstralija in jutri ves svet pa so usmerjeni v klasično pripovedno strukturo. Za naprej me zanimajo še kakšni drugi pripovedni stili in zvrsti, na primer sestavine umetniškega izraza, trilerja.
Producent vaših filmov je bil v preteklosti Franci Zajc oziroma produkcijska hiša Arsmedia, zdaj pa Perfo Aleša Pavlina. Kako pomembno je dobro sodelovanje med producentom in režiserjem ter kakšna je vaša izkušnja z enim in drugim?
Z Alešem Pavlinom in Andrejem Štritofom, ki imata produkcijsko hišo Perfo, se poznamo že dolgo in smo si generacijsko zelo blizu. Do zdaj smo posneli dva igrana filma in televizijsko serijo Naš vsakdanji kruhek, pripravljamo pa že nove projekte, tako da je naše sodelovanje zelo plodno, odlično se ujamemo. Režiser in producent morata biti najboljša prijatelja in zaupnika, saj prehodita skupaj celotno filmsko pot: od zamisli, ki se spremeni v scenarij, do izpeljave projekta. Film, ki ga pogledaš v dveh urah, v resnici nastaja štiri leta.
Kaj vam je ljubše: pisati scenarij ali režirati?
Režirati, ker je ideja potem uresničena. Napisal sem že veliko scenarijev, a niso bili vsi uresničeni. Mnogo jih obleži v predalu. Scenarij je, kot da bi si v domišljiji narisal neki dogodek, ki pa se potem lahko sploh ne zgodi. Vedno je lepše snemati, ker to pomeni, da si tisto, kar si tuhtal v domišljiji in pozneje prenesel na papir, tudi uresničil. Potovanje do premiere je razburljivo, ker doživiš ogromno stvari, spoznaš nove ljudi, kraje … Snemanje filma je res neprecenljiva izkušnja.
Je kakšen scenarij obležal v predalu, ker bi ga bilo predrago posneti?
Lahko da ni prepričal programske komisije, lahko je kdaj delovalo, da bo realizacija bogatejšega filma mogoča, pa so se pozneje zmanjšala sredstva in nismo šli naprej, ker je bil film preveč razkošen, do tega, da smo imeli določene koprodukcijske naveze, ki so se zaradi dragega projekta ustavile, ali tega, da smo scenarij napisali, nato pa sami ugotovili, da to mogoče ne bi bil naš naslednji film. Nikjer na svetu ni tako: en scenarij – en film, deset scenarijev – deset filmov. V ta poklic ne moreš iti z mislijo, da boš posnel vse, kar boš napisal. Moraš razmišljati, vztrajati. Za scenariji, ki so obležali v predalu, mi ni hudo, ker se z Andrejem in Alešem včasih pogovarjamo, da bi del kakšnega scenarija obudili v drugi obliki, sam pri sebi pa razmišljam, da jih lahko nekega dne, ko bo vse že tako daleč in mi bo jasno, da ne bom mogel več narediti veliko filmov, izdam kot knjigo.
