Filmska ocena: SLEDI V SNEGU

Filmi, ki so jih navdihnili resnični dogodki, so pogostokrat žrtve paradoksa tako imenovane realistične inscenacije: bolj ko se trudijo, da bi delovali realistično, hitreje zdrsnejo v čisto filmsko fikcijo. Ne toliko zaradi neogibne zgostitve dogajanja ali zaradi preveč kompleksno grajene pripovedi, ki skuša tako prizadevno zajeti vse vidike dejanskega dogajanja, da je na koncu videti kot umetelen konstrukt, marveč prav zaradi patetičnega verizma in z njim povezane enostranske karakterizacije ali celo idealizacije likov, kar največkrat deluje naivno, včasih pa naravnost groteskno. Sklicevanje na resnične dogodke potemtakem še zdaleč ne zagotavlja verodostojne in prepričljive filmske pripovedi.

Taylor Sheridan, režiser in scenarist srhljivke Sledi v snegu (Wind River), očitno nima teh težav. Njegov spoprijem z resničnim dogajanjem je kljub preprosti zgodbi izrazito večplasten, v celoti pa izzveni kot alegorična upodobitev brezupnega položaja indijanskih staroselcev v korporativni Ameriki. Že kot scenarist filma Za vsako ceno je pokazal nemalo občutka za dramo tako imenovanega navadnega, malega človeka v osrčju odrinjene, prezrte, zanemarjene, osiromašene, izžete, zamolčane Amerike, tokrat pa nam ponuja mračno dramo indijanskega rezervata. Po kruti ironiji usode so se nekdanji staroselci prelevili v prisilne priseljence, odrezane tako od svojih prvotnih okolij kot od dobrin moderne civilizacije, tako rekoč izobčene in pozabljene.

Rezervat Wind River v Wyomingu s svojo zasneženo pokrajino, vsakodnevnimi snežnimi viharji, zameti in strupenim mrazom sugestivno ponazarja bedo in obup odrinjenih staroselcev, prepuščenih samim sebi, ter seveda licemerje in cinizem oblasti. Nič čudnega, da čudovite panoramske posnetke zimske narave preveva ozračje nenehne ogroženosti, kajti te razmere so bolj kot za življenje primerne za smrt. In kajpada za umore, še zlasti za umore mladih Indijank. O pogrešanih, izginulih, »izgubljenih« indijanskih dekletih statistika niti ne govori, če pa že kdaj najdejo truplo umorjenke, so oblasti primorane izpeljati vsaj formalno preiskavo.

Prav z eno takih preiskav, s primerom posiljene, pretepene in umorjene osemnajstletne Indijanke, se ukvarja agentka FBI Jane Banner (Elisabeth Olsen), vendar zadeve še zdaleč ne jemlje zgolj formalno, marveč ji skuša skupaj s peščico lokalnih policistov priti do dna. Pri tem ji še najbolj pomaga izkušeni lovec na divje zveri Cory Lambert (Jeremy Renner), ki je med zalezovanjem plenilske družine risov tudi našel truplo in ki dobro ve, kako se počutijo svojci umorjenke, saj so mu pred tremi leti na podoben način umorili najstniško hčer. Mlada, ne preveč izkušena agentka, ki se mora pač znajti v svetu ekstremnih klimatskih razmer, rasnih predsodkov in moškega šovinizma, ter preverjeni stezosledec in mojstrski ostrostrelec, ki še zmeraj preboleva travmatično izgubo, sta precej nenavaden par, a tudi Sheridanov film ni čisto običajen triler. Prej gre za pripoved v kombiniranem slogu kriminalne drame, akcijske srhljivke, filma pregona in psevdovesterna, ki dokazuje, da dober žanrski film ni le stvar pirotehnike, umetne krvi in digitalnih učinkov.