Elvira Hasanagić: slovenska operna diva na svetovnih odrih
"Glas je živ inštrument," pravi Elvira Hasanagić. Pred kratkim je v Ljubljani nastopila skupaj z Ramónom Vargasom. Kdo je nadarjena operna pevka, ki veliko obeta?
Na valentinovo je v Ljubljani s priznanim mehiškim tenoristom Ramónom Vargasom nastopila slovenska sopranistka Elvira Hasanagić, ki velja za eno najobetavnejših opernih pevk.
Elvira, rojena v Idriji, trenutno živi v Münchnu. Petja se je začela učiti razmeroma pozno, pri osemnajstih letih. Preprosto zato, ker se ni zavedala potenciala svojega glasu. »Enostavno mi ni bilo jasno, da bom nekega dne lahko pela na svetovnih odrih,« pove v smehu. V Idriji se je učila solopetja in se ob tem naučila pomembne lekcije: »Naš glas je živ inštrument in se spreminja vse življenje. Pomembno je, da se ga naučimo opazovati in ga ne preveč ‘izzivati’.«
Od tistega trenutka naprej je zmagovala na različnih državnih in mednarodnih tekmovanjih, nazadnje je leta 2016 prejela prvo nagrado žirije na mednarodnem tekmovanju Zinka Milanov. Šest semestrov je študirala petje v Mannheimu in diplomirala leta 2010 v Münchnu. Lani je osvojila prestižni naslov mlada operna pevka leta 2017, ki ga podeljuje nemško društvo za podporo mladih opernih pevcev v Dresdnu. »To je velika potrditev mojega dela ter mi hkrati daje zagon in energijo za nadaljnjo pevsko pot, ki ni vedno lahka,« pravi skromna pevka, ki je dolgo skrivala svoj naravni vibrato. Ko je namreč pela v pevskem zboru, ji je bilo nerodno peti vibrato. Z navdušenjem razloži, da je v opernem glasu vibrato naravno nihanje zvoka, ko operni pevec poje na negrleni način ter na dihu. Takrat pride do naravnega nihanja, ki je prijetno ter se loči od tako imenovanega ravnega tona, ki je znan v zborovskem petju. »In ravno to sem poskušala v zboru prikriti. Nisem si upala izstopati, ker je razlika zelo očitna.«
Pravi, da v njeni družini glasbe niso poslušali in da zato ni poznala nobenega opernega pevca. Je pa nekega dne po naključju na radiu slišala Mario Callas peti arijo iz Traviate. »To arijo sem potem doma stalno ponavljala ter opazila, da zmorem tako peti. To je bil moment, ko sem se zavedela, da je moj glas nekaj posebnega,« pravi in dodaja: »Ljubezen do glasbe in petja pa je bila vedno prisotna, z mano se je rodila.«
Sicer pa Elvira v prostih trenutkih uživa v tišini, »da si glava lahko spočije od vseh zvokov, ki me dan za dnem spremljajo.« Rada tudi kuha in se sprehaja po gozdu, ker »ima gozd zame čarobno moč, zrak v gozdu je nekaj posebnega in v njem lahko preživim ure in ure, v njegovi spokojnosti, ob opazovanju živali ter vdihavanju svežine.« Njena strast so tudi zgodovinski romani, kondicijo pa si nabira z igranjem badmintona.