Dobrodošli v neonski prihodnosti

Ali imamo pravico ustvariti nadaljevanje unikatne umetnine? Bi si upali naslikati novo Mono Lizo, starejšo, z nekaj gubicami več in sivimi lasmi, pa četudi bi se še naprej tako skrivnostno smehljala? Je prav, da dobivamo nadaljevanja legendarnih albumov in filmov, ki pri oboževalcih veljajo za svete? V kina prihaja nadaljevanje oboževanega Iztrebljevalca (Blade Runner, 1982) in filmoljubi so na trnih. Je vrnitev ključnih akterjev garancija za res dobro kinematografsko izkušnjo?

O zgodbi Blade Runner 2049 je kot običajno pri težko pričakovanih filmih znano malo. Nadaljuje se trideset let potem, ko je replikant Roy Batty (Rutger Hauer) izgovoril tiste večne besede o solzah v dežju, iztrebljevalec Rick Deckard (Harrison Ford) in Rachel (Sean Young), replikantka brez roka trajanja, pa sta pobegnila neznano kam. Megalopolisi so prenaseljeni in civilizaciji grozi izumrtje. Humanoidni androidi oz. replikanti so še vedno prepovedani. Niander Wallace (Jared Leto), lastnik korporacije Wallace Corporation, želi izsiliti novo zakonodajo, po kateri bi njegovi replikanti generacije Nexus-9 lahko znova sobivali s človekom. Njegov argument je, da gre za človeku popolnoma varno tehnologijo, s katero bo inteligentno življenje preživelo na dolgi rok. Manipulativne načrte mu lahko prekriža le skrivnost, katere ključ ima že trideset let izginuli Deckard, ki ga zdaj manično išče mladi iztrebljevalec, oficir K (Ryan Gosling).

SANJE O NADALJEVANJU

O nadaljevanju filma Ridleyja Scotta iz leta 1982 se je resno šušljalo že več kot desetletje. Idejo o filmu Rob človeštva, naslonjenem na istoimensko knjižno nadaljevanje K. W. Jeterja, ki je združil tematiko filma in knjižnega izvirnika Ali androidi sanjajo o električnih ovcah?, na katerem je slonela Scottova filmska mojstrovina, so zaradi avtorskih pravic opustili leta 1999. Devet let pozneje so producenti razvijali pripoved o dogajanju v oddaljenih vesoljskih kolonijah po smrti dr. Eldona Tyrella, lastnika korporacije za izdelavo androidov Nexus-6.

Leta 2009 sta se v projekt znova vključila Ridley Scott in njegov zdaj že pokojni brat Tony (Top Gun) z idejo predzgodbe za TV-serijo Purefold, ki so jo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ugasnili že v predprodukciji.

Zadeva se je končno zares zakotalila leta 2011 z napovedjo filmskega nadaljevanja pod taktirko Ridleyja Scotta. Prve uradne informacije so potrdile, da se Harrison Ford ne bo vrnil kot Deckard. Z režiserjem sta si bila med snemanjem izvirnika zaradi napornega urnika ves čas v laseh in se od takrat v javnosti vljudno ogibala komentarjev drug o drugem. Leta 2014 je Scott potrdil, da je film dobil zeleno luč, da bo režiserski stolček zasedel Denis Villeneuve, sam pa bo prevzel vlogo producenta. In razveselil oboževalce, da se Ford vseeno vrača pred kamero, čeprav ne v osrednji vlogi.

Pričakovanja so enormna, Scottova različica Los Angelesa iz leta 2019 je eden temeljev distopičnega ZF-filma: otožno, z neonskimi lučmi prepredeno mesto, v katerem ves čas dežuje in v katerem se govori v jeziku, ki je zlitje angleščine, španščine, japonščine, nemščine, francoščine in še česa. Talilni lonec tik pred eksplozijo. Svet, ki se na srečo (še) ni uresničil, so pogosto uporabili v drugih filmih in spotih. Dovolj je povedati, da je nekaj videti kot iz Iztrebljevalca, in vsak ljubitelj filma bo vedel, kaj mislite.

ORIGINALNA ZGODBA

Glavno vlogo v Iztrebljevalcu je dobil Harrison Ford, potem ko producenti niso našli skupnega jezika s Christopherjem Walkenom in Dustinom Hoffmanom. Kot iztrebljevalec, upokojeni lovec na replikante, mora poiskati štiri androide, ki pobegnejo iz oddaljene kolonije nazaj na Zemljo. Zaradi nepredvidljivosti so replikanti na Zemlji prepovedani in se uporabljajo za bojevanje ali težka dela v oddaljenih vesoljskih kolonijah. Pri korporaciji Tyrell so jim vgradili varovalo: štiriletni rok trajanja, ki onemogoča, da bi prevzeli človeške emocije, zaradi katerih bi postali nepredvidljivi. Četverec pod vodstvom karizmatičnega Roya Battyja (nepozabni Rutger Hauer v svoji najbolj znani vlogi) išče svojega »očeta«, ustanovitelja korporacije in genija dr. Eldona Tyrella (Joe Turkel), da bi jim podaljšal življenje. Nekateri so v tem videli biblične reference: Tyrell je stvarnik, ki mu »sin« Batty v navalu jeze in razočaranja zdrobi lobanjo, finale, ko si Batty v dlan zarije žebelj, ker mu telo začne ugašati, pa je simbolika Jezusovega križanja. Vse to je navdihnilo ogromno knjig in nešteto debat. Vprašanje, ki je gledalce glodalo vsa ta leta – ali je tudi Deckard sam replikant in se tega niti ne zaveda –, je dodatno podžigalo Scottovo izmikanje odgovoru. Mogoče, mogoče ne.

OD FIASKA DO KULTA

Filozofska zgodba Iztrebljevalca – kaj nas dela človeške – je s pomanjkanjem akcije, godrnjavim glavnim junakom in specifično futuristično noir scenografijo ameriške gledalce najprej odvrnila. S čislanim režiserjem Osmega potnika (Alien) in glavno vlogo Forda, visoko letečega na krilih uspeha dveh filmov Vojna zvezd in prvega Indiana Jonesa, je bilo jasno, da so pričakovali drugačne vrste film. Boljši sprejem je doživel pri evropski in japonski publiki. Piko na i je dodala Vangelisova nepozabna filmska glasba, otožna in hladna. Ko je čez desetletje na velika platna prišla režiserjeva različica, ki je izrezala Deckardovo glasovno naracijo in odsekala srečni konec, ki ga je Scott vključil na prigovarjanje studia, je film čez noč postal kultni. Ljubitelji sedme umetnosti so začeli ceniti njegovo vizualno edinstvenost in zavračanje sestavin, potrebnih za kinouspešnico. Danes ga običajno najdete pri vrhu najboljših ZF-filmov vseh časov, nedvomno pa so statusu dodale različne verzije filma – vsaj osem jih je bilo prikazanih v kinu ali poskusnemu občinstvu, pet jih je na voljo na formatu DVD/BluRay.

Kar nas vrne k bremenu in veselju, ki ga nosi težko pričakovano nadaljevanje. Scott trdi, da je bil ekstatičen, ko so mu pri Alcon Entertainment leta 2012 sporočili, da so kupili pravice za nadaljevanja, predzgodbe, TV-serije, romane in računalniške igre (ne pa tudi za novo različico (remake) filma – na srečo). »Na klic sem čakal 35 let,« razlaga in dodaja, da je imel idejo za nadaljevanje razdelano že nekaj časa. Za pisanje zgodbe mu je uspelo zasnubiti originalnega scenarista Hamptona Fancherja, ki je po njegovem mnenju zaslužen za »ta posebni ritem in čas« v izvirniku. Pridružil se jima je še Michael Green (Osmi potnik: Zaveza) in končna različica scenarija je očarala vsakega bralca. Še Forda. Poklical je Scotta in pohvalil zgodbo. V tej bo, sodeč po Scottovi izjavi, razkrito, da je Deckard res replikant. In da bodo zdaj drugi lovili njega. Gosling trdi, da gre »za brutalnejši svet kot prvič. Ljudje poskušajo preživeti. Oficir K odkrije stvari, zaradi katerih začne dvomiti o lastni identiteti, in edini z odgovorom je Deckard.«

V FILMU SKORAJ TUDI DAVID BOWIE

In ko so se stvari končno začele sestavljati in je mašinerija skoraj začela snemati v Budimpešti, je Scott prepustil režiserski stolček Denisu Villeneuvu (Prihod, Sicario), samooklicanemu ultra fenu izvirnika, ki se je ob ponudbi bojda razjokal. Predlagal je, da vlogo Neanderja Wallacea ponudijo Davidu Bowieju, ki je v mnogih pogledih vplival na podobo prvega filma. Ko so izvedeli žalostno novico o njegovem odhodu, so vlogo ponudili Jaredu Letu. Ekipa je bila zbrana, scenarij nared, studio je pripravil financiranje, režiser pa se je vrgel v tiste drobne detajle, da bi obudil svet Iztrebljevalca. Še znamenita Deckerjeva pištola je identična, kopijo so naredili po originalu, ki ga je na snemanje prinesel zbiratelj, ki je pred leti zanjo odštel 250.000 dolarjev. Če smo se zadnja leta kaj naučili iz novih uspešnih različic legendarnih filmskih zgodb (Vojna zvezd, Zvezdne steze), je to, da lahko film za oboževalce naredi le oboževalec. Pri Iztrebljevalcu 2049 tega niso pozabili.