Zabava

Do Marsa čez Budimpešto

Tina Bernik, Vklop, 17.10.2017 12:00:00

Obiskali smo drugo sezono snemanja serije National Geographica Mars, ki bo po obsegu še enkrat večja od prve.

Delite na:
Do Marsa čez Budimpešto

»Aha, Mars je potem v Budimpešti,« je sestra pokomentirala obisk snemanja druge sezone dokumentarno-igrane serije Mars, ki se na obrobju madžarske prestolnice končuje prav te dni. Televizija National Geographic, ki je z njo startala minulo leto, se je z Marsom spustila na neraziskan teren, saj se igranih projektov prej niso lotevali, pa tudi sicer ni ravno najti serij, ki na podoben način mešajo fikcijo in dokumentarizem. A Mars se je zgodil, da smo pristali na njem, pa na dan našega obiska ni bilo nobenega dvoma.

Če ne drugega, je na parkirišču blizu glavnega štaba Korda studiev, enega od največjih v Evropi, na to nakazovala velika zaplata rdeče obarvane zemlje, ki se je na eni strani končala s pokopališčem, na drugi pa z gromozanskim zelenim zaslonom, na katerem bo v postprodukciji zrasla Marsova površina. Tudi pri pesku ni bilo naključij. Bil je skoraj natanko tak kot tisti, ki ga je snemalna ekipa imela na voljo na, no, ne na Marsu, ampak v Maroku. Tam so namreč posneli prizore, v katerih je površina Marsa nastopala v pomembnejši vlogi in bi jo bilo tudi ob uporabi vizualnih učinkov težko ponazorili v studiu ali pred njim.

Več igralcev, večja scena

Da bo druga sezona serije veliko večja, ne priča samo zunanje prizorišče snemanja, ampak njen obseg pride do izraza predvsem v studiu. Studio s številko šest se je spremenil v Marsovo kolonijo. »Serija se je podvojila v velikosti. V prvi sezoni je bilo šest igralcev, v drugi sezoni jih bo med 15 in 20, tako da je moralo postati večje vse,« med sprehajanjem po studiu pojasnjuje Matthew Patnick, producent, ki skrbi za logistiko in porabo proračuna med snemanjem igranega dela serije, in dodaja, da ekipo sestavlja 150 do 180 ljudi, od lokalnih sil do strokovnjakov iz Amerike, Velike Britanije in Francije.

Patnick, ki je kot producent delal tudi pri miniseriji Nočni receptor, Marsu pa se je pridružil aprila, ves čas pridno sešteva potrošene evre. Skupno bodo igrani del prihajajoče sezone Marsa snemali 12 tednov, kar šest tednov pa so gradili scenografijo nove pridobitve Marsove kolonije – Lukruma. Kdor je gledal prvo sezono, bo vedel, da so se v njej posvečali znanstveni odpravi na Mars, ki je morala ugotoviti, ali ga je mogoče kolonizirati, ter se spopasti s problemom, da morda nikoli več ne bo videla Zemlje. To je pomenilo obsojenost na neprijazen planet in na večno družbo peščice ljudi, od katerih ne moreš nikamor pobegniti. Naslednje leto se bo na televiziji (v seriji pa devet let pozneje, leta 2043) šestčlanski posadki Olympusa na Marsu pridružila rudarska odprava zasebne multinacionalke Lukrum, ki na rdečem planetu išče vodo. Trenja med prvimi in drugimi, ki so na Marsu iz različnih razlogov, eni v imenu znanosti, drugi v imenu kapitala, so seveda neizogibna.

Domišljija in znanost

»Nenavadno pri tem projektu je, da temelji na resnični znanosti, medtem ko je pri znanstvenofantastični seriji vse odvisno od tvoje domišljije in proračuna. Tu smo poskušali biti kar najbolj resnični razen tega, da gre za skok v prihodnost,« pravi Adrian Smith, oblikovalec produkcije, ki se je Marsu pridružil ob koncu prve sezone in ostal tudi v drugi, v kateri so tipali po še bolj neznanem terenu. Medtem ko je prvo sezono sestavljalo 60 odstotkov igranega dela in 40 odstotkov dokumentarnega, bo razmerje v začetku naslednjega leta, ko serija pride na spored, nekoliko drugačno. Drame bo 15 odstotkov več, dokumentarizma pa 15 odstotkov manj.

Serija Mars gre tja, kjer še nismo bili, v prihodnost, ki si jo bodo morali zamisliti sami. Temelji na knjigi How We’ll Live on Mars avtorja Stephena Petranika, ki je v njej popisal najverjetnejši scenarij kolonizacije Marsa. Nekaj je pri tem bilo domišljije, a je tudi ta podrejena znanosti. Ne gre za znanstveno fantastiko, čeprav prostori modulov za bivanje in nadzorna soba na trenutke spominjajo na ZF-filme in serije, kot so na primer Zvezdne steze. »Poskušali smo, da se ne bi zgledovali po ZF-filmih, a na koncu prideš do tega, da vse skupaj vseeno deluje malo 'startrekovsko', ker je tako tudi v resnici najbolj funkcionalno,« ob izgubljanju po labirintu hodnikov, ki spletajo na prvi pogled in otip skoraj pravo vesoljsko postojanko, pripomni umetniški direktor Thomas Lowthion. Drugi pogled pokaže, da do pravih naprav malo zmanjka. Ni mogoče zadušiti vonja po gumi, kave pa si v vesoljski kuhinji prav tako ni mogoče skuhati. A pomembna je forma, in ta je, ko gre za scenografijo, zelo realistična. Samo še delovati bi vse moralo, pa bi imeli pravo vesoljsko ladjo.

Celo bar in vrt

Scena je res impresivna, od laboratorija, ambulante, kuhinje, jedilnice, dvigala, hodnikov, nadzorne sobe do bara, kjer so posebej zanj oblikovali celo nalepke, ki so navidezno nonšalantno nalepljene na točilni pult, vrt pa je obdan s čisto pravimi rastlinami in umetno travo. »Poskušali smo zgraditi vse, kar je mogoče, pri nekaterih stvareh pa se nismo mogli izogniti vizualnim učinkom,« pojasnjuje umetniški direktor, ki se zaveda, da je hudič v podrobnostih, kar je bilo očitno dovolj jasno tudi National Geographicu. »Nikoli ni dovolj denarja, je bil pa proračun dovolj širokosrčen oziroma realističen. Najdražje je bilo narediti Lukrum, ker je na novo oblikovano in zgrajeno vse, ko gre za Olympus, pa smo od prve sezone samo priredili nekatere stvari, tako da je zdaj veliko udobnejši, večji,« razlaga Adrian Smith in poudarja, da to ni več le znanstvena odprava, ampak začetek kolonizacije Marsa, kar pomeni, da ne gre več samo za preživeti, ampak živeti.

Kako se obleči v vesolju

Posebna umetnost je bilo oblikovati in izdelati vesoljske obleke, ki bodo v drugi sezoni drugačne. Adrienn Rudolf, pomočnica kostumografinje, je pojasnila, da so si jih zamislili po vzoru potapljaških oblek, tako da je tudi material podoben neoprenu. Blago so najprej pobarvali, nato rezali, potem pa lepili skupaj, ker v prihodnosti, vsaj tako predvidevajo, ne bo šivalnih strojev. Vsaka vesoljska obleka je sestavljena iz 40 kosov, a je veliko lažja kot prejšnje, ki so tehtale po šest kilogramov. Oblačila, ki jih igralci nosijo v zaprtih prostorih, so izdelana iz materiala, ki spominja na material kopalk, prav tako pa so večinoma lepljena. Videz je futurističen, vse obleke pa so zelo lahke in udobne. Čevlji so podobni običajnim škornjem, pri čeladah pa so se zgledovali po čeladah, ki jih nosijo športniki v ameriškem nogometu.