Alja Kramar iz Prve vrste

Urednica in voditeljica Prve vrste, kot so poimenovali koncerte, je Alja Kramar, ki ne skriva svoje obsedenosti z gramofonskimi ploščami, slovensko popevko in, jasno, – družino.

»Dejstvo je, da imamo na radiu premalo žive glasbe. Glasbeni uredniki skrbimo za glasbeno podobo, pripravljamo oddaje, v katerih pa spet predvajamo posnetke ali se z glasbeniki pogovarjamo. Radi bi nadaljevali tradicijo nacionalnega radia, ki je od nekdaj prinašal žive izvedbe svojim poslušalcem,« pravi Alja, ki bo v oddaji Prva vrsta gostila glasbenike, ki igrajo v živo. »To pomeni, da poslušalec sredi dneva dobi koncert. Za 15 minut lahko odloži svoje delo in prisluhne glasbenikom, ki so tam prav zaradi njega. Z živo izvedbo glasbeniki stopijo v stik s poslušalcem bolj neposredno in bolj intimno kot prek posnetkov. V tej oddaji se lahko glasbeniki predstavijo v različnih zasedbah, ki jih sestavijo samo za to priložnost, ali pa v zmanjšanih zasedbah, recimo samo pevec skupine ob spremljavi klavirja ali kitare. Kot bi skladbo predstavili, če bi prišli igrat k vam domov,« je navdušena urednica, ki tudi sama zelo rada hodi na koncerte. »Sicer sem v zadnjem letu in pol morala malo stisniti zobe, ker si tega nisem mogla privoščiti zaradi družinskih obveznosti. Ampak počasi spet prihajam na zeleno vejo in šele zdaj vidim, kako zelo sem to pogrešala. To je eden najboljših občutkov, ko po dobrem koncertu prideš domov in vidiš, kako te je glasba napolnila.«

Zasvojena z radiem

Alja je še kot študentka muzikologije in primerjalne književnosti na fakulteti opazila razpis 3. programa Radia Slovenija, da iščejo študente za delo. »Takoj sem se prijavila in najprej pripravljala nočni program, sčasoma pa sem začela delati tudi druge oddaje. Na Arsu sem honorarno delala kar nekaj let, potem sem se zaposlila na Slovenskem glasbenoinformacijskem centru – SIGIC, šla na porodniški dopust, se prijavila na razpis Glasbene produkcije na RTV-ju in delala z Big Bandom RTV Slovenija. To službo sem imela res rada. Še pred nekaj leti sem hodila na koncerte Big Banda in jih občudovala, potem pa sem kar naenkrat bila del tega. Ampak sčasoma sem začela pogrešati kreativnost, na 1. programu Radia Slovenija pa je bil razpis za glasbenega urednika ... In zdaj sem tukaj.«

Alja priznava, da je veliko resnice v tem, da radio zasvoji človeka. »Pravzaprav je tako: ali si radijec ali pa nisi. Mislim, da moraš biti tudi kar mali ego, da se lahko poslušaš v etru. Jaz uživam v tem delu, ker sem ves čas v stiku z glasbo, in to z različnimi žanri, lahko sem zelo kreativna, spoznavam različne ljudi, imam pa tudi rada izzive. In teh mi na 1. programu Radia Slovenija zagotovo ne manjka.«

Popevka nekoč in danes

Alja je v svojem diplomskem delu obdelala Slovensko popevko. »Odkar pomnim, mi je bila slovenska popevka blizu, tudi zaradi čudovitih besedil. Ko sem iskala temo za diplomsko nalogo, je bil odgovor na dlani. V diplomi sem se ukvarjala s primerjavo uglasbitev besedil med nagrajenimi skladbami z začetka festivala in nagrajenimi skladbami do leta 2008. Dejstvo je, da so popevke pred 50 leti ustvarjali skladatelji, ki so imeli osnove v jazzu in so temu primerno tudi pisali, predvsem aranžmaje, besedila pa so pisali literati. In pisali niso samo za festival, za tekmovanje. Tudi ni bilo takšne poplave glasbe. Danes pa …«

Mlada mamica pravi, da je usklajevanje službe in družine včasih bolj, včasih manj naporno, vendar ji to uspeva. »Imam zlato družino. Sin je še premajhen, hčerka pa vedno, ko sliši moj izbor glasbe ali moj glas v etru, zahteva tišino, da lahko v miru posluša. Mož zelo rad posluša moje oddaje, sploh zadnji cikel oddaj o Jožetu Privšku.«

Nora na vinilke

Alja je ena tistih ljubiteljic glasbe, ki prisegajo na zvok gramofona. »Ne vem, kdaj sem nazadnje kupila CD. Že nekaj let kupujem samo gramofonske plošče. Doma imamo tri gramofone, eden je v otroški sobi, otroka imata namreč kar veliko pravljic na ploščah. Kupim ploščo z glasbo, ki mi je res blizu oziroma se me dotakne. Nekaj časa sem se zelo navduševala nad bivšo jugo sceno, potem nad jazzom, zdaj pa mi je zanimivo, ko v tujini poiščem nekaj, česar še sploh ne poznam.«