favorskaya Svet24.si

Ruske oblasti aretirale novinarko, ki je pokrivala...

Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

jv_0 Necenzurirano

Kaj se skriva v ozadju nenadnega odhoda direktorja...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

doncic Ekipa24.si

Zaigralo vam bo srce! Ste videli, v kakšni majici...

Ena zadnjih fotografij kralja Karla III., na njegovem obrazu je videti žalost in trpljenje Odkrito.si

Razpad monarhije? Veriga sramotnih neresnic

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Kolumna
Zgodba s srečnim nadaljevanjem ...

Zgodba s srečnim nadaljevanjem ...

Tadej Golob, Vklop, 08.02.2018 13:30:30

... pa ne po zaslugi naših zdravnikov.

Delite na:

Po takem koncu televizijskega tedna človek skoraj ne more pisati o ničemer drugem kot o slovenskih športnikih. Najprej Ana Bucik, naslednji dan Meta Hrovat, v nedeljo pa še Anže Semenič in Peter Prevc. No, pa zvečer so naši rokometaši premagali evropske prvake Špance. Oziroma pravilneje, zvečer so Španci, ki so jih naši premagali …

Ker o Ani Bucik in Anžetu Semeniču ne vem ničesar, o Petru Prevcu pa veste že vse, vam lahko ponudim zgodbo o Meti Hrovat, za katero najbrž še niste slišali. Z njeno družino smo si po zaslugi moje neporočene žene v sorodu, pa smo tako za kakšne zimske počitnice šli za kak dan k njim v Kranjsko Goro. Spomnim se dveh punčk, ki sta smučali kot nori – Mete in njene sestre Urše – in se jima ni zdelo za malo po treningu odpeljati še »furo« ali dve s precej mlajšima smrkljo in smrkavcem iz Ljubljane. Potem pa pridemo neko zimo, neki februar v Kranjsko Goro – in žalost v gostilni Hrovatovih. Meta je poškodovana. Zaradi dlje časa trajajočih težav z gležnjem so odšli na preglede v Ljubljano, kjer so šolani ljudje staknili glave in rekli: »Konec je. Mala ne bo več smučala.« Zagotovo, dokončno, nepovratno! Sprejmite to, sprijaznite se s tem, ničesar se ne da narediti … in kar je še teh stavkov. Po letih in letih trdega dela, garanja, za cilje v neki megleni prihodnosti, ki je zdaj ne bo.

Tukaj bi se Metina smučarska zgodba najbrž končala, če ne bi bilo njene mame, ki je bila menda zmeraj tisto, čemur na avstrijski strani Korenskega sedla rečejo »draufgenger«, po slovensko pa človek, ki gre z glavo skozi zid, če je treba, in po gorenjsko, da je »gajstna«. Meto je naložila v avto, jo odpeljala najprej v Innsbruck in (če se ne motim) še naprej v Hamburg, kjer je končno našla zdravnika, ki je ubogo dekle operiral … Razplet zgodbe poznate.

meta hrovat.jpg

Mene pa zdaj tare ena stvar. Ni treba biti modrec, da ugotoviš, kako so slovenski športniki uspešnejši od siceršnjega povprečja naše družbe oziroma države. Ko se v Celju rodi kak Kavtičnik, tam nekje levo od Škofje Loke kak Prevc in na italijanski meji mala Bucikova, ima neprimerno večje možnosti za uspeh v življenju, če ima namesto matematike raje športno vzgojo. Seveda govorimo o vrhu ledene gore, pod vodo je precej večja množica tistih, ki jim ni uspelo, ampak – ali ni na drugih, nešportnih področjih enako, le da je tam še špica precej tanjša?

Odgovor na to vprašanje, tudi če bi ga poznal, presega število znakov, ki jih smem natipkati za to kolumno. Pač, vsi skupaj malo razmišljajmo o tem, ko se bodo na zaslonu pojavili naši. Predvsem pa bi se moral, ko si bo v startni hišici pancerje zapela Meta Hrovat, v zadregi odkašljati vsaj kak ortoped in spet malo polistati po knjigah.