Zakaj dobre novice niso dobre?

Skupina zanesenjakov je zasnovala novičarski portal, ki je svojim bralcem posredoval izključno dobre novice. Poudariti moram, da se je to dogajalo v obdobju gospodarske recesije, zato smo bili vsi sodelujoči novinarji in pisci prepričani, da so Slovenci lačni optimizma in vzpodbudnih tem.

Poln optimizma je bil tudi naš začetek. Strokovna javnost nam je javno izražala podporo, medijske agencije so obljubljale oglase, nekatere ugledne osebnosti so nam brezplačno odstopile svoje prispevke. Vsi so poudarjali, da je že skrajni čas, da se pojavi nekdo, ki bo drugačen od večine domačih medijev, ki so pogosto polni negativizma. Vzdušje v ekipi je bilo odlično, vsi smo imeli občutek, da opravljamo plemenito poslanstvo. Naj povem še, da pri izboru novic nismo delali izjem. Objavili smo vse, kar se je dobrega zgodilo na najrazličnejših področjih. Včasih je šlo za uspešne gospodarske, medicinske ali znanstvene projekte, drugič so bili to športni, kulturni ali umetniški dosežki, tretjič so bile to zgodbe malih anonimnih ljudi, ki jim je uspelo kaj posebnega ali izstopajočega. Zavestno smo izključili le novice s politične scene. Ne samo zato, ker smo hoteli ostati nevtralni, temveč predvsem zato, ker v večno skregani Sloveniji dobra novica za eno stran avtomatično postane slaba za drugo. Seveda smo poskrbeli za všečno in pregledno obliko spletne strani, še posebej pa pazili na verodostojen in atraktiven slog pisanja. Obetali smo si veliko priljubljenost pri slovenskih bralcih in bili tako kot naši prispevki polni optimizma in dobrih misli.

Nadaljevanje nas je streznilo. Po začetni strmi rasti obiskanosti naše strani se je ta ustavila in čez čas začela padati, mi pa si nismo znali razložiti, zakaj. Strokovna javnost je ostala pri praznih besedah, o agencijskem oglaševanju ni bilo ne duha ne sluha, ugledne osebnosti so svoj ugled začele posojati drugim. Vzdušje v ekipi se je skalilo in v nas sta se naselila negotovost in malodušje. Počasi so nas začele pestiti tudi finančne težave in kmalu so začeli odhajati prvi sodelavci. Urednica je poskušala prikrojiti koncept, tako da bi bil atraktivnejši, a ker ni privolila v senzacionalistično in rumeno poročanje, do omembe vrednih učinkov ni prišlo. Na koncu smo si morali priznati – Slovenci ne maramo dobrih novic! Morda zato, ker tako ali tako že brez njih zelo dobro živimo? Ali pa imamo raje slabe novice?

Najslabša novica za lastnika medija pri nas je pogosto to, da ni slabih novic. Te se namreč prodajajo, prinašajo denar bralcev in oglaševalcev. Včasih se sicer zgodijo izjeme, kot so na primer uspehi naših športnikov, vendar se ti že po nekaj dnevih izpojejo, medtem ko recimo nekatere politične zdrahe lahko predstavljajo vsebinski okvir za več tednov trajajoče novinarske sage. Da o kriminalu, nesrečah, najrazličnejših aferah in Damjanu Murku sploh ne izgubljam besed. No, saj priznam, morda dobre novice res niso zanimive, ampak mene je pobilo predvsem to, da slabe novice niso atraktivne samo zato, ker so slabe. Vse pogosteje dobim občutek, da je najboljša novica tista, ki je slaba za druge. Privoščljivost očitno osrečuje našega povprečnega bralca.

Ali ga res najbolj zanima, komu gre še slabše kot njemu? V to nočem verjeti, poskušam pa se tolažiti z upanjem, da nam bo vsem skupaj prihodnost kljub vsemu prinašala predvsem dobre novice.