Vsi lažejo, vsi kradejo …

No, pa smo dobili Pahorja še za pet let. Moram reči, da sem se zabaval ob prenosu TV Slovenija iz Cankarjevega doma, kjer nas je pustil čakati, ker se je moral pogovoriti s hrvaško kolegico Kolindo Grabar-Kitarović. Katerič že? Je to že devetindvajsetič ali štejejo samo srečanja tretje vrste? Ob tem si ne morem kaj, da ne bi pomislil, da ti pogovori potekajo nekako takole:
Kolinda: »Saj, Borut, jaz bi ti dala ta tvoj Piranski zaliv, pa volivci …«
Borut: »Razumem, saj tudi moji niso nič boljši. Tak'le 'mamo. Samo da se midva razumeva. Bo že kako …«

Velikokrat, ko nas vladajoči razočarajo, rečemo, da smo si jih pač zaslužili. Kar najbrž drži. Imeli smo volitve, obkrožili smo njihova imena in zdaj jih imamo. Ob tem pa se večkrat vprašam, s čim smo si zaslužili tako ljudstvo? Še posebej, če so volitve  na martinovo, to dvoje pa nacionalna televizija zmeša v nekakšno obupno godljo. Najprej malo Pahorja, potem pa med rajo, ki nazdravlja s kapljico, »bistro kot misel«, in ki, ko dobi mikrofon pred usta, zapoje tisto o politikih, ki so vsi enaki, vsi kradejo in vsi lažejo in nič ne delajo, kamera pa kroži po blatu za ubogo gosjo, ki najbrž ni dočakala srečnega konca teh volitev, ki prestrašena malo strese z glavo, novinarju/dopisniku pa se zdi to tako smešno, da mora dodati, kako goska na ta način komentira volitve …

Pa, križana gora, kaj pa nivo? Kakšen nivo je to?!

Iz tistega, da vsi kradejo in lažejo, se nekako šepavo logično izvije misel, da v politiki potrebujemo nove obraze. Tudi Šarec je stavil na to. Kar veliko pove o priljubljenem dojemanju politike kot nekakšne »hobi« dejavnosti, kar lahko kot pisatelj zelo dobro razumem. V preteklih letih sem od znancev ali takih, ki sem jih srečal enkrat samkrat v življenju, že neštetokrat slišal, kako bi tudi oni napisali knjigo, če bi le imeli čas, in da to gotovo nekoč tudi bodo. Pisanje, celo pisanje knjig, je res nekaj, kar je zgolj stvar odločitve, ne znanja. Stavim, da možganskemu kirurgu nihče ne reče, ko nazdravljata s kapljico, bistro kakor misel, da bi tudi nazdravljajoči rad enkrat šaril po možganih, če bo imel kaj časa, ali pa Adriinem pilotu, da bi mu ta prepustil krmilo na letu v Carigrad, ko bo pač sogovornik našel kaj časa za to.

Poleg tega pa – saj smo imeli nove obraze. Recimo Zares, ki smo ga odstavili, ko je pokazal, kako TEŠ 6 ne kuri samo našega premoga, temveč tudi naš denar, imeli smo Alenko Bratušek in njenega ministra Uroša Čuferja, ki sta popravila to državo, ko so vsi že obupali nad njo in ji je pretil grški scenarij … Kdo pa nam vlada? Še novejši obraz, ki po javnomnenjskih raziskavah mandata ne bo ponovil.

Pred kratkim sem govoril s Petrom Vilfanom, ki je po mojem skromnem mnenju eden tistih, ki hodijo v parlament delat, ne pa se samo kazat, in mi je rekel: »Veš, kaj, jaz sem šele zdaj, v tretjem mandatu, postal dober poslanec.« Tudi tega se je, kot vsake reči v življenju, treba naučiti. Če kdo to nedeljo ni delal, so bili to – glede na volivno udeležbo – volivci in ne politiki.