Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

Ena zadnjih fotografij kralja Karla III., na njegovem obrazu je videti žalost in trpljenje Odkrito.si

Razpad monarhije? Veriga sramotnih neresnic

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Kolumna
Vojna za sto šestindvajset cipljev

Vojna za sto šestindvajset cipljev

Bernarda Jeklin, Zarja, 15.01.2018 16:30:59

Srečno novo leto, z znanim in že stotisočkrat pojasnjenim razlogom za zamudništvo. Srečo bomo v resnici potrebovali, kajti začenja se prvo leto slovensko-hrvaške skoraj vojne.

Delite na:

Nikoli si nisem mislila, da bom kaj takega kdaj v življenju sploh napisala s svojo roko, a je žal treba. O tem sicer nihče naravnost ne govori ali se zgolj benigno, malone humorno obregnemo ob to »neljubo okoliščino«. Glavni junaki, formalni glavni junaki so seveda ciplji, ki jih v slovenskem morju tako rekoč ni več. Siti so špetirov in so se preselili, najbrž kam bolj na zahod. In slovenski ribiči, je slišati tudi na ekranu, so tega ribiškega sranja s Hrvati naveličani do amena. Do Vrsarja, do kamor bi po novem z arbitražnim dovoljenjem smeli loviti, se jim, nič skrbeti, absolutno ne da pluti, pravijo pred kamero, in še domače namakanje trnkov in mrež po Piranskem zalivu kanijo slej ko prej opustiti. Se že dolgo sploh ne splača več. Bojim se, da bo čisto drugačna zgodba s Hrvati. Precej slikovita in zajebana zgodba bo, čeprav ciplji tudi to pot ne bodo nič krivi.

Povsem druga zgodba je torej onkraj meje, proti Zagrebu, in prav čudno je, da se te mega teme pri nas nihče resno ne loti. Slovenija je namreč Plenkovićeva rešilna bilka, kdo je Plenković, pa, upam, veste. Razpad Agrokorja z vso gospodarsko katastrofo, ki jo ta vleče za seboj in jo odgovorni Hrvatje do danes še do neke mere uspešno prikrivajo ali njene dejanske razsežnosti vsaj blefersko skrivajo pred javnostjo, se bo na prvih prihodnjih  hrvaških volitvah razpočil z vsem možnim pokom. Predsednik današnje hrvaške vlade pri tem nima niti najmanjših možnosti za preživetje, čeprav bi kot vsi drugi, posebej kot vsi balkanski šefi, srčno rad vladal še naprej. Pomeni, da mora svoj ekonomski potop nujno motivacijsko prekriti z nečim novim, za Hrvaško še usodnejšim, z nečim, kar bo zameglilo gospodarsko katastrofo in jo preusmerilo v drug cilj. In kaj je primernejše od tega kot čim hujši in čim dolgotrajnejši, po možnosti oborožen konflikt s Slovenci, z barabami, ki jim kradejo morje – in ciplje. Na juriš za lijepu našu!

Plenković seveda ni bedak. Je z vsemi žavbami namazan hrvaški desničarski nacionalistični šerif, ki bo najbrž spretno manevriral med interesi svojega političnega stolčka in med interesi, obdržati se čim bolj brez ran in prask tudi v Evropi. Evropa pa, zmahana, zdrahana, zdelana, utrujena, vsega naveličana in polagoma že drobeča se, tudi ne bo skočila iz kože in zaokrožila z bojno zastavo, če se nekje na evropskem obrobju, mein Gott, pa ja ne že spet, zlasata dve majceni balkanski nebodojihtreba. In bo mencala in odlašala in se delala neumno ter v nedogled trosila sterilne parole, s katerimi si ne bomo mogli čisto nič pomagati. Kar počakajte.

Za dobro vago pa nam bo zdaj zdaj začel skakati v hrbet še naš domači šerif iz Mladike, kjer domuje zunanje ministrstvo. Ta že brusi kopja in deli nauke, kako ne smemo niti za hipec odlašati, ampak moramo zavihati rokave in Hrvatom pokazati, kar jim gre, z domačo vojsko in mornarico, ki jo, med brati, odlično opremljena in neprimerno številnejša hrvaška vojska zmelje v treh do štirih dneh.

Da o žrtvah ne izgubljamo besed.

Če zdaj pripeljem na sceno še Jelinčiča, najnevarnejšega od vseh, ki bi se o teh zadevah najbrž že srčno rad dobil tudi z Janšo, mi postane slabo. Zato je za moje pojme vojna za sto šestindvajset cipljev najnevarnejša realnost svežega letošnjega leta, na katero bi se morale najpametnejše slovenske glave že nekaj časa skrajno resno in odgovorno pripravljati.

No, čisto vsi medtem le še niste odložili te strani in za ostanek mojih najhrabrejših in najbolj flegmatičnih bralcev moram nujno zapisati še nekaj zabeležk iz silvestrskega šova nacionalke, »večera vseh večerov«, kot so nam ga bučno oznanjali ves december. Pred tem so nam v četrtek zvečer pred božičem poklonili še zadnjo letošnjo Tarčo, in bila je, roko na srce, odličen novinarski dosežek. Predvsem delež, ki ga je opravila Mojca Širok z odličnim izborom sogovornikov o tem, kaj nas čaka v prihodnjih mesecih, ni bil nič slabši kot najodličnejša tuja modrovanja o tej temi. Bravo.

In pred silvestrskim večerom nujno še nekaj precej pomembnega. Prejšnji teden se  je zgodil za moje pojme eden od najhujših gospodarsko-političnih zdrsov Republike Slovenije, odslovitev šefa Luke Koper Davorina Matića in predvsem način, kako se je to zgodilo. Davorin Matić po letu vodenja ni več zaželen šef Luke Koper, čeprav jo je vodil več kot odlično in dosegal na svojem delovnem mestu, kot pravimo, sanjske rezultate. Formalno se o podrobnostih ta hip še ne ve nič konkretnega, po drugi strani pa, kot po navadi, že vrabci čivkajo, da naj bi država – zelo poenostavljeno – želela pripeljati v Luko tuje partnerje z denarci, Matić pa tega ni dovolil. Kdo je v tem primeru tu država s svojo usodno močjo? Država je, ljubčki, v Luki Koper formalno nova šefinja Slovenskega državnega holdinga, velikanska in usodna politično-ekonomska žival, ki ima za talko vso Republiko Slovenijo in ji je ime Lidia Glavina. Lidia Glavina je, pred začetkom zgodbe skoraj povsem neznana, še sorazmerno mlada zamejska Slovenka opazne zunanjosti, ki jo krasijo ne le vranje črni lasje, ki potrebujejo zelo veliko nege, ampak tudi daleč najkrajša mini krila v poslovni zgodovini Slovenije. Kakšnega uglednega curriculuma vitae, kakšne impresivne poklicne biografije, za uvod pri Lidii žal ni bilo zaznati in nekateri bolj problematični so se predrzno spraševali, kaj neznana punca na tem skrajno občutljivem in ultra pomembnem mestu sploh počne. Zdaj se zdi, da je odgovor precej na dlani: punca z ultra mini krili je primerna figura, da jo premikaš po politični šahovnici brez odpora, kot ti v danem trenutku najbolj paše, in za njenim krilom igraš svojo dejansko zgodbo brez posebnih ovir.

Sicer pa to sploh ni kak poseben izum niti kakšna neznana zgodba. Takšnih štorij je, denimo, v slovenskem zdravstvu kolikor hočeš. Le krila in hlače so drugačne barve, bele, in dolžine bolj umirjene.

Oh, da, silvestrski program. Najbolj me je pobožal bacek Jon, čeprav ni bila ravno premiera, glavni film na (seveda) drugem programu pa bi bil lahko kaj boljšega, gospodje in gospe. Saj ni bil ravno za v smeti in francoščina mi je ljuba, ampak več kot plus trojke si pa ni zaslužil. Generalno vzeto si z idejami za silvestrovo to pot niste ravno izcuzali možganov. Ampak vi veste to bolje od mene in zato je čas, da neham.