Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

spanje, raziskava Svet24.si

Sanje pod nadzorom

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

Ena zadnjih fotografij kralja Karla III., na njegovem obrazu je videti žalost in trpljenje Odkrito.si

Razpad monarhije? Veriga sramotnih neresnic

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Kolumna
Stoletnica konca vladavine penisa v politiki

Stoletnica konca vladavine penisa v politiki

Branko Kastelic, Zvezde, 20.02.2018 16:30:00

Volilna pravica žensk se nam danes zdi nekaj samoumevnega. Pa zelo veliko stoletij ni bilo tako.

Delite na:

Eden od vzrokov, zaradi katerih so prve Britanke dobile volilno pravico šele 753 let po tistem, ko so jo dobili prvi Britanci, je bil »klasičen«: ženski prostor je njen dom, ne pa surov svet politike, ki bi spremenil njeno prijazno in skrbno naravo. Bili so tudi drugi. Veliko žensk naj ne bi želelo voliti. Ženske se ne bojujejo v vojnah. Ogromna večina žensk »nima pojma« o politiki in bi neprimerno volile. Če bi ženske dobile volilno pravico in z njo pravico, se za sedeže v parlamentu ne bi potegovale nežne, inteligentne ženske, temveč nasilne sufražetke, ki bi uničile parlament. Ravno gibanje sufražetk je bilo najbolj zaslužno za stoletnico volilne pravice žensk. Za ženski položaj v britanski družbi je bila pomembna tudi prva svetovna vojna, med katero so lahko številne ženske zaradi številnih odsotnih moških prvič zasedle tradicionalno moške službe in pokazale, da niso nič manj sposobne, kot so moški. Zato jim moški oblastniki niso več mogli odrekati političnih pravic.

Februarja pred sto leti (1918) so sprejeli ločena zakona, ki sta del Britankam prinesla volilno pravico in pravico, da kandidirajo za poslanke. Prvo poslanko so izvolili v parlament leta 1919. Danes je v poslanski zbornici, v kateri je 650 sedežev, rekordno število poslank: 208 oziroma 32 odstotkov.

Volilna pravica na Otoku je bila veliko stoletij povezana s penisom in lastništvom zemlje. Leta 1265, ko so v tedanji angleški kraljevini prvič volili parlament, so lahko volili in kandidirali samo ljudje s penisi, skratka moški, ki so bili lastniki veliko zemlje. Skozi stoletja se je povečevalo število moških volivcev, ker so za pridobitev volilne pravice zakoni zahtevali lastništvo vse manjše površine zemlje. Vseeno je v prvih desetletjih 19. stoletja volilno pravico še vedno imela manj kot desetina moških. Leta 1884 so volilno pravico dobili vsi moški, stari 21 ali več let, če so najmanj eno leto živeli v istem kraju. Šele leta 1918 zakon prvič da volilno pravico ženskam, vendar samo tistim, ki imajo trideset ali več let, kar je bilo štirideset odstotkov žensk. Leta 1928 starostni prag tudi za ženske znižajo na 21 let. Šele leta 1969 starostni prag za ženske in moške zakon zniža na zdajšnjih osemnajst let. Približno sedemnajst let že občasno potekajo razprave o tem, da bi ga znižali na šestnajst let, za kar naj še ne bi bilo dovolj javne podpore.

Pridobitev volilne pravice za ženske je bila samo ena od zahtev gibanja sufražetk (suffrage je v prevodu volilna pravica), ki se je začelo v 19. stoletju. To gibanje se je potegovalo tudi za žensko pravico, da se loči od moža, pravico do izobrazbe, pravico do tradicionalno moških poklicev, kot je bil na primer zdravniški poklic. Pridobitev volilne pravice je bila ključna za žensko besedo pri sprejemanju zakonov, ki vplivajo na življenja žensk.

Šele druga premierka v britanski zgodovini Theresa May je sufražetke ob stoletnici dne, ko so prve Britanke dobile volilno pravico, razglasila za junakinje. Zato je bilo neverjetno slišati njeno notranjo ministrico Amber Rudd reči, da bi bilo »komplicirano« posmrtno pomilostiti vse tiste ženske, ki so jih nekdanje oblasti zaradi bitke za volilno pravico, v kateri so pogosto morale posegati po nasilni in ekstremni taktiki, aretirale in obsodile na zaporne kazni. Zato v očeh zakona ostajajo kriminalke. Samo od leta 1906 do leta 1914 so aretirali več kot 1300 sufražetk in številne od njih obsodili na zaporne kazni. Res so kršile zakone, a to so bili zakoni, ki so bili protiženski nedemokratični zakoni. V Britaniji, državi, ki žal nikoli ni doživela družbene revolucije (zato otoški kapitalizem še vedno vsebuje fevdalizem), so bile sufražetke čisto prave revolucionarke. Zato jih je »komplicirano« izbrisati iz arhivov kriminalcev.