Škarje, znanilke pomladi

Nekateri bližnji, vključno z mano, to čutimo po trganju v sklepih, drugim se občutno dvigne raven hormonov, delujočih predvsem v spodnjih organih. Obstajajo pa tudi tretji, med katere očitno sodi cenjeni soprog, ki občutijo prihajajočo pomlad tako, da jim začnejo iz prstov poganjati vejice, ki jih blazno motijo. In je treba vse skupaj takoj in pri priči porezati, sicer se bo svet sesul. Zato se pri nas začne takoj, ko po novem letu posije sonce, množiti zaloga žagic, žag, nožičev in škarij vseh sort in velikosti. Cenjeni soprog jih premore lepo zbirko, na katero bi bila ponosna večja drevesnica. So takšne, ki jih primeš z eno roko in z njimi sežeš le za seženj daleč, in so takšne, ki jih tudi primeš z eno roko, pa so tako dolge, da lahko režeš veje na sosedovem vrtu. In so škarje tretje vrste, ki jih je treba prijeti z obema rokama, ker se široko razprejo, in jih tudi premoremo v vseh mogočih, predvsem pa nemogočih velikostih.

Pred dnevi sem zašla v vrtni center in s pogledom oplazila približno takšne škarje, kot jih imamo doma – najmanjše in najprimitivnejše so stale kakšnih dvajset evrov, cen na velikih in bolj sofisticiranih niti nisem iskala. Zdaj torej vem, kam izginja denar iz družinskega proračuna – ne v igralnice, ne v kupleraje, ne za vroče telefone in ogromne količine alkohola, ampak – za škarje. Koliko sadja bi lahko nakupili za ta denar! Po grobih ocenah premoremo kakšnih petnajst različnih škarij in pet dreves ter nekaj manjših zadev, potrebnih obrezovanja. Na tečaju pravilnega obrezovanja nismo bili, imamo pa kupe knjig, ki zadevo zelo nazorno opisujejo, vendar jih nimamo kdaj prebrati, ker ves čas zapravimo za nakupe novih, še boljših škarij.

Cenjeni soprog je potegnil iz shrambe zložljivo lestev in jo prislonil na največje drevo. Prezgodaj je, sem tulila in mu na glas brala statistične podatke, da je pri nas zima najhujša februarja, kadar sploh je. Kakšna zima, se je repenčil, in veje so množično padale na tla. Potem sem vzela eno od knjig o obrezovanju in naglas citirala navodila, ki so bila v totalnem nasprotju od tistega, kar je počel cenjeni soprog. »To moraš vedeti po intuiciji, jaz svoja drevesa vendar poznam in vem, kaj potrebujejo,« me je miril in mi svetoval, naj grem raje kuhat kosilo, kot pa da preučujem slikice vej in vejic v knjigi. Ki je dotlej še nihče ni odprl. Ugotovila sem, da je ideja s kuhanjem kosila zelo zdrava za moje živce. In sem šla z globokim vzdihom kuhat jedi, ki jih cenjeni soprog najbolj sovraži.

Pogled skozi okno pravi, da je končno prišla zima. Spod neba padajo prave krpe snega in strah me je, da se bo zasnežena smreka na ulici podrla na avtomobile, parkirane ob pločniku. Sosednja drevesa se sklanjajo do tal, ker so veje preobložene z mokrim snegom, samo naša drevesa in grmički pogumno štrlijo oskubene veje v nebo. Prezgodaj obrezana drevesa bodo zmrznila, modrujem. Že marca bomo imeli češnje, se hvalisa cenjeni soprog. A se dajo tiste klinčeve škarje uporabiti še za kaj drugega, sprašuje babica. Za kaj recimo, se nasrši cenjeni soprog. Da bi porezala žice, ki jih je neki cepec napeljal čez njeno okno in nanje privezal trto. Recimo.