Priprave na Emo

Na kup so leteli stare karnise, držala od metel, čevlji brez podplatov, obtolčena posoda, lesena likalna deska, plastična otroška miza (čemu nam bo, saj ni nobenih vnukov na obzorju) in moja zbirka glinenih loncev, ki jim nič ne manjka, samo prostor menda kradejo. Seveda smo z divjim vriščem reševali vsak svojo lastnino, ki nam še kaj pomeni, samo babica je bila stoično tiho, češ da po feng šuju ali kakšnem vragu že odvečne stvari poslabšujejo kakovost življenja.     

Vendar nisem imela nobenih pripomb, ko je cenjeni soprog valil proti kontejnerju za kosovne odpadke star bencinski sod z vrta, popolnoma zarjavel in poln lukenj. Dolgo je lovil deževnico za zalivanje, nazadnje pa smo se le morali s krvavečim srcem od njega posloviti. Z ničimer ga ni bilo več mogoče zakrpati.

Nakar se je oglasila babica. »Ne,« je zatulila skozi okno, »takoj ga spravi nazaj! Pokvaril nam boš projekt!« Nato se je odprlo še nekaj oken na sosednjih hišah in seniorji iz babičinega kluba so prav tako kričali o nekakšnem projektu, katerega osrednji del je naš razpadajoči bencinski sod. Cenjeni soprog ga je prestrašeno prikotalil nazaj. Da ni morda delno zlat in si bodo seniorji iz njega naredili zobe, je rekel besno.

»Saj veste, da imamo v našem klubu dva pesnika in enega skladatelja,« je rekla babica resno. No, nismo vedeli. Ima to kakšno neposredno zvezo s sodom? Seveda! Ker so vsi trije letos dokončno doumeli, kako se uspešno prebiješ na Eurosong. Najprej malo etna. Ne, ne bodo nastopali s harmoniko in v narodni noši, ker smo to že enkrat prej uporabili, kot je znano, brez večjega uspeha. Bi si pa bilo zanimivo izposoditi violiniste iz slovenske Benečije, tiste, ki med igranjem tolčejo z eno nogo ob tla. Eni bodo imeli na glavi razpadajoče slamnate klobuke, drugi pa kozje rogove, da bodo videti pristnejši. »Morda bo pa to vžgalo? Ne morem se še odločiti, kako naj jih oblečemo. Morda bi bile pravšnje hlače na eno naramnico a la Kekec, na ramenih pa pastirska pelerina iz brezovega lubja.« Aha, babica je torej prevzela vlogo stilistke. Pa menda ja ne bo oblekla pevca solista v bencinski sod?

»Koza,« je rekla jezno, »mar nisi opazila, da so med inštrumenti v modi tolkala, brenčala, piskala, prdala in ropotulje? Bencinski sod bo namesto bobna, iz lukenj bomo napeljali cevke, iz katerih bo piskalo, zraven pa se bo tudi kadilo. Si predstavljaš, kakšen efekt bo to? Na tla bodo popadali!« Seveda bodo, sem se strinjala. Pa mora biti to ravno tale sod, ki bo do letošnje Eme nedvomno razpadel? Prav ta! Ker bi bil videti nov nepristen, tako pa ne bo mogel nihče reči, da domislica ni originalna. Še kakšnega etno inštrumenta se je treba domisliti. Morda pa bi prišla prav riflmašina, tista reč z valovito pločevino za pranje perila, ki je spravljena v kleti, je predlagal cenjeni soprog. In si prislužil strasten babičin poljub na plešo. Riflmašina, ja. O žagi, ki se ji reče lisičji rep, pa bodo še premislili. Pretiravati tudi ni treba.

In popevka, najbrž ne bo kakšna sentimentalna balada, ampak kaj razbijaškega, sem pripomnila. »Kakšna popevka?« se je začudila babica.