PRILIKA O TALENTIH

V varstvo in upravljanje jim je zaupal talente, starodavne zlate kovance zelo velike vrednosti. Prvemu služabniku je podaril pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega. Med gospodarjevo odsotnostjo naj bi služabniki svoje imetje, zaupano in podarjeno, pomnožili. Prvi in drugi služabnik sta podvojila začetno premoženje, tretji pa je iz strahu, da bi vse izgubil, svoj talent zakopal v zemljo. Gospodar se je vrnil, pohvalil prva dva služabnika in ju bogato nagradil, tretjega, ki je prejeti denar samo vrnil, pa pograjal in kaznoval.

Ves čas trepetam. Trepetam za sina na tekmi, ali mu bo uspelo zabiti gol, trepetam na hčerkinem nastopu, vse do takrat, ko zaigra zadnje note in se z ljubkim nasmeškom ter držeč se za harfo naposled prikloni, vse do aplavza trepetam na moževi premieri, trepetam, ko gledam športne nastope vrlih Slovencev, ko zunaj pada dež in se sprašujem, ali bom pravočasno prišla na sestanek, ko grmi in se bliska in ne vem, ali bo potok narastel, prestopil bregove ter se razlil čez vrt in čez trave, trepetam, ko se bližam domu za ostarele in me muči, kako in kakšna bo babi, ko jo zagledam, trepetam, preden stopim na oder – čeprav takrat še najmanj –, trepetam, ko pišem, trepetam, ko berem, skratka, trepetlike in njihovo gibanje v vetru so hobi program v primerjavi s tem, kako znam trepetati jaz.

Pa je vredno. Imeti kaj, za kar je vredno trepetati. Najslabše in celo »bedno«, kakor bi se pridušali najstniki, je, če ne bi trepetala za nič. Najslabše je, če mi je dolgčas. Če iz dolgčasa in ne iz užitka luščim fižol, zrem v daljave in se smilim sama sebi. Če doma ribam suhe žemlje in svetoboljno trpim, češ zunaj se dogaja življenje. Mora se dogajati nekaj, kar stori, da se zgodim jaz.

Tako se, si mislim, zgodijo tudi velike umetniške in športne zgodbe. Vedno poslušamo o odpovedovanjih in odrekanjih ter celo žrtvovanjih, ki se jim morajo podvreči uspešni športniki, ko krenejo na pot svojega športnega udejstvovanja in neskončnih treningov ter tekmovanj. Del čestitk, ki jim jih vsepovsod namenjajo, so čestitke za trud in vsa odrekanja, ki so jih utrpeli. Pa je to pravo tolmačenje njihovega početja? Premišljujem in bolj kot premišljujem, mislim, da ne. Prepričana sem, da so njihov šport, njihova sposobnost in njihova pot velika danost, imeniten privilegij. Nič ni lepšega, kot ne zakopati svojega talenta, pač pa ga loščiti, gladiti, razvijati, množiti. S talentom se roditi, ga imeti, ga prepoznati, ga nikdar zakopati. Podarjeno sprejeti, to znova in znova podariti sebi in drugim. Dasiravno trepetaš in zate trepetajo tvoji. Tako je pred leti dejal modri oče uspešnega slovenskega športnika, ko so ga povprašali, kako je bilo, ko se je njegov sin v mladosti moral spopadati s tolikšnimi odrekanji. »Kakšnimi odrekanji?« se je začudil. »Kaj pa naj bi počel? Po kavicah posedal? Namesto da bi razvijal svoj talent?«

Danes znova trepetam. Jutri je nogometna tekma. Močno dežuje. Žoga je okrogla. Bo levčku uspelo zabiti gol?