Prešernovanje in zehanje
V državno proslavo ob kulturnem prazniku, ki je hkrati podelitev Prešernovih nagrad, je vsako leto uprtih veliko oči.
Prireditev je ponovno potekala v slogu združevanja tradicionalnega in sodobnega, kar je lahko, če je storjeno pravilno, zgodba o uspehu, ali pa, če je prisiljeno, polomija. Letošnji Prešernov dogodek je bil nekje vmes. Kot sodobno začimbo so tokrat izbrali raperje (Trkaj, Mirko, Zlatko), ki so »recitirali« Prešernovo poezijo, plesalci (Ana Pandur Predin, Akim Pekunov, Maša Kastelic, Jure Bergant in Milana Chekanova) pa so jo predstavili v gibu. To nas je včasih manj, drugič bolj dolgočasilo, imelo pa je tudi svoje svetle trenutke. Letos je kot govornik v svoji kritičnosti do oblastnikov vnovič blestel Vinko Möderndorfer, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada, ki je našo »dolino Šentflorjansko« opomnil, da »cenzura obstaja tudi danes, le da se ji reče drugače«. Dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo (Boris A. Novak in Janez Mejač) sta si za svoja zahvalna govora vzela veliko preveč časa (povedala pa ničesar). Kaj od tega bi lahko odstopila nagrajencem Prešernovega sklada (Simona Semenič, Matej Puc, Valentina Turcu, Marko Brdar, Maja Smrekar, Boris Gaberščik), ki pa so se na odru pokazali samo za nekaj sekund – toliko, da so se priklonili. Morda pa bo proslava v celoti uspeh prihodnje leto, sem si rekla ob koncu in prestavila program.
