Prehranjevanje kot rutina

Kar je res, je res, vsi najini vnuki pridno hodijo v hrib. Priznanje njihovim staršem.

Proti vrhu je šla tudi truma šolarjev, denimo prve triade. Nekateri so kot kozlički tekli po bližnjici, drugi so se prav počasi vlekli po poti. Nekateri se niti na vrhu niso ustavili, drugi so se sesedli na prvo klop. Nekateri so prekipevali od energije, druge je vzpon skorajda dotolkel. In že pogled na te otroke je povedal, zakaj. Najbolj izmučeni so bili tisti, ki so poleg majhnega nahrbtnika morali na hrib prinesti tudi deset ali več kilogramov, saj so se jim rosnim letom navkljub že nabrali na bokih, stegnih in trebuščkih. Ubogi otroci, pa kaj delajo z njimi, sem bila zgroženo pametna.

Na vrhu so si privoščili šolsko malico. Sendvič in jabolko. Potem so se razkropili po hribu. A ne vsi. V oči sta mi padla dva močno preokrogla fanta, ki sta jima mami – ali pa morda babici – pripravili »taperverki«, polni sladkih priboljškov. Da ja ne bi bila revčka lačna! In sta zadovoljno mlela. Ja, tako je to. Če so sladkarije vedno pri roki, če je življenjski slog bolj sedeč, hrana pa naravnana na vse, kar redi, potem kilogrami niso daleč. Ne pri starših in ne pri otrocih. Redko boste srečali vitkega starša in malega debeluščka. Ali nasprotno.

Potem ko so ti otroci že na zdravniško vodenih dietah, starši pogosto krivijo hrano v vrtcu in šoli. A resnica je, da so največji grešniki kar oni sami. Mimogrede, tako »hujšanje« oziroma bolje učenje zdravega prehranjevanja traja leta. In ne zdržijo vsi, pravi dr. Magdalena Urbančič iz bolnišnice v Šentvidu pri Stični.

V Sloveniji je predebelih kar petina 15 let starih fantov, čisto malo manj deklet. Gotovo tudi zaradi buljenja v takšne in drugačne ekrane, predvsem pa zato, ker je doma pripravljena hrana postala privilegij. Ko se družina po službah in zunajšolskih dejavnostih vendarle zbere doma, je čas le še za predpripravljeno hrano, mikrovalovko, risanko in spanje. Hitro in poceni. Ste vedeli, da zamrznjena pica ne stane niti dva evra, kilogram pripravljene lazanje dobite za dva evra in pol, toliko stane tudi pol kilograma zamrznjenih paniranih piščančjih zrezkov, še evro manj pa panirane ribje palčke? Z vsemi e-ji vred. Toliko kot jutranji kapučino v bližnjem bifeju?!

Posebno poglavje v tej zgodbi bi si zaslužili tudi mediji in vsi tisti nateguni, ki pod krinko domnevne strokovnosti vsakih nekaj mesecev zamenjajo doktrino. Danes margarina, jutri maslo, danes kravje mleko, jutri mandljevo. Danes meso, jutri soja. Po novem se, denimo, da preživeti brez superživil, skoraj zanesljivo pa vas bo pobralo brez pregrešno dragih prehranskih dopolnil. Adijo pamet!

Če bi moja že dolgo pokojna stara mama slišala, da danes njeni vnuki, pra- in prapravnuki jemo otrobe, oves, kruh iz nepresejane črno črne moke, posneto skuto in da vsako mesno juho najprej ohladimo, zato da lahko z nje posnamemo strjeno maščobo, bi se ji vsi mi v dno duše zasmilili. Če ne prej, pa bi o naši zdravi pameti podvomila, ko bi videla, da za kilogram bele pšenične moke plačamo pol evra, za kilogram nekdaj prašičem namenjenih pšeničnih otrobov pa skoraj pet evrov. Kaj šele bi si mislila, ko bi videla, da danes za svinjsko meso plačamo manj kot za domači stročji fižol? Ali pa da cel piščanec stane manj kot solata iz domačega paradižnika!?

In potem se čudimo, da smo debeli. Kot rečeno, starši radi krivijo šolo. A hrana v šoli je uravnotežena. Na teden imajo desetletniki v šoli več kot šest ur telovadbe in gibanja. Ni zelo veliko, a za številne je to edino miganje sploh. In to ne le zato, ker bi bili njihovi starši leni. Večina jih je z otroki le še dve ali tri ure na dan, toliko da jih dobro zbudijo in zvečer dajo spat. Vmes še kakšna domača naloga in to je to. Prehranjevanje je postalo rutina. Nujno zlo, kot sesanje stanovanja. Starši imajo slabo vest in se otrokom poskušajo oddolžiti. Tudi s taperverkami z začetka naše zgodbe.

Krog je sklenjen. Kilogrami se samo še nalagajo.