Pet frajerk in štirje frajerji

Smo pač izbrali demokracijo (kdo jo je že?) inzdaj smo polni obveznih demokratičnih opravil, dolgočasnih kot hudič. Opravila ob izbiranju novega predsednika države so se komaj začela, že zehamo in trpimo. Kar zadeva mene, potihoma in sploh ne prvič, hrepenim seveda po kakšni prisrčni in modri kraljici, zdi se mi, da bi slovenski državi kraljica izvrstno pristajala. Ne rečem, nekaj trpljenja se splača, če ima po tistem predsednik države vsaj kaj besede, moči, vpliva in drugih koristnih pritiklin. Pri nas v tem pogledu zeva luknja. Ko smo zakorakali v lastno državo, je namreč, se spomnite, tovariši, Demos pri priči vestno in temeljito poskrbel, da bi Milan, ki ga je ljudstvo tedaj oboževalo, dobil v roke čim manj moči in so iz njegove funkcije postrgali vse, kar se je postrgati dalo. Moč in vpliv predsednika države sta se stanjšala in pomanjšala malone v pajčevino.

Pajčevina gor, pajčevina dol, vsa predvolilna opravila je treba skrbno podelati in dolgčas in zehanje nas pri tem ne sme nič brigati. In televizija ima kljub vsem nesrečnim okoliščinam dogajanja trdno zakoličeno nalogo, ki jo mora izvesti na višini, čeprav bi se potihoma kak naključen šaljivec v tem dogajanju hudičevo prilegel.

Koga bi morali izvoliti, je jasno, čeprav je sladkorna bolezen v Sloveniji že zelo razprostranjeni pojav. Seveda Angelco Likovič. Angelca se obvezno pojavlja pri čisto vseh pasjih procesijah z očarljivim pladnjem že na prvi pogled izvrstnega peciva, v prvi vrsti potic in ne mi praviti, da vse tiste dobrote potem sama pomalica. Mora jih razdeliti, ji drugega ne kaže. Angelčine potice so simbolična in tudi čisto konkretna obljuba, ki se jo bo menda pozneje morala držati, kajti če blefira, mora to takoj objaviti in se osramočeno umakniti iz tekme. Denimo, da dobrote vžgejo in Angelca zmaga. Pri priči si mora najeti kar obilno moštvo pekov, ki bodo tam na Dolenjskem ali kje že prebiva, noč in dan mesili vsakovrstno pecivo, predvsem potice in Angelca se bo, pardon, predsednica Angelca se bo potem pogosto sprehajala med svojim ljudstvom, ki bo navdušeno segalo po dobrotah v njenem buhtečem naročju. Zagotovo bo pri tem narastel tudi obisk tujcev v naši državi, kajti takšne okoliščine in obeti dopustovanja ali vsaj obiska pri nas se kot novica vseh novic hipoma razlezejo po vsem svetu in njegovih medijih.

Nasploh nam TV kot najbolj prikladen medij ob takšnih dogodkih neumorno, takorekoč neustavljivo prikazuje izbrane, torej favorizirane ksihte za predsednika in bilo je veliko presenečenje, ko smo končno vso devetorico kandidatov dokončno požegnali in prešteli – in precej začudeno ugotovili, da so to pot v večini – babnice. Prav, omenila sem že, da je mati naroda povsod po svetu prijazna pojava. Veliko njih, zlasti med kraljicami, jih je poslanstvo izvrševalo tudi mimo štedilnika s poticami in so rojevale ogromno otrok, naša nekdanja in zelo občudovana Rezka, uradno Terezija, je rodila kar šestnajst otrok, to je znano in tudi marsikatera druga je bila fertilna, se pravi rado rojevajoča. Sem sodi nenavadno ugodno dodatno dejstvo, da takorekoč vse slovenske kandidatke izvirajo iz političnih strank desne provenience, kot imamo navado reči in so potemtakem potice in otroci prava globoka bit njihovega bivanja in smisla. Eden od smislov, le eden, se že hitim opravičevati, ker jih nekaj že gleda kot hudič iz krugle ali kako se že reče.

In zdaj k zelo resni temi, ki ima tudi močne povezave s slovensko državo. Predzadnjo nedeljo smo zlasti v Barceloni, pa tudi marsikje drugje po Kataloniji, doživljali prizore, ki so nas osupljali do bolečine, kajti zdelo se je, da po demokratični Evropi takšni prizori niso več mogoči. Seveda je šlo za referendum Kataloncev in madridsko reakcijo nanj. Stari dobri Dimitrij Rupel je zvečer prišel pred kamere nacionalke v precej razsutem stanju. Barva njegove polti je bila temno krvavo rdeča in je oznanjala najmanj živčne dogodke v bližnji preteklosti in desno oko je imel tako zelo zalito s krvjo, da je človek pomislil na bikoborbo in njene nezaželene stranske posledice. Ni bil le nekak evropski delegat na nadzoru referenduma, bil je, so mimogrede omenili na nacionalki, tudi šef te mednarodne misije. Koj je zelo odločno obsodil pravkar minule barbarske dogodke, ki jih je španska nacionalna garda, pa ob njej še kdo, izvajala nad nedolžnimi Katalonci, ki so prišli volit. In seveda ni pozabil omeniti, da je šla tudi Slovenija ob osamosvojitvi čez hudo kalvarijo in potem, če le kdo v Evropi, razume, kaj se dogaja Katalonci, bolj kot kdorkoli drug v Evropi.

Na tem mestu je treba končno pohvalititudi Pahorja. S presenetljivo, trdo odločnostjo je prvi med vsemi obsodil vlogo Madrida v nedeljskem barcelonskem masakru (žrtev s poškodbami so medtem našteli skoraj že devetsto) in omenil podobnost slovenskega samoosvajanja s katalonsko zgodbo. Bilo je nekaj čisto drugega od običajnega mencanja premierja Cerarja, previdnega tiča, ki si zlepa ne upa imeti svojega mnenja, če je dogajanje dvoumno in bi mu lastno mnenje utegnilo potemtakem pri komerkoli vsaj majčkeno škoditi.

Slovensko civilno družbo pa je nujno potrebno začeti sistematično izzivati: Kdaj in kako se bomo vključili v podporo Kataloncem v njihovem boju, tako zelo podobnem nekdanji slovenski zgodbi?