O fantku, ki je sedel na ušesih
Matija je imel štiri leta, nekaj mesecev, tednov in dni za povrhu.
Največkrat nasmejan, razmršenih las, z nekaj pegicami na nosu in nagajivimi očmi. Pa niso bile samo oči tiste, ki so bile nagajive! Nagajal je doma, nagajal je v vrtcu, na obiskih in … No, Matija je nagajal vedno in povsod. Matija se ni odzival na predloge, prošnje, ukaze, naj so mu govorili z mirnim glasom ali pa kričali nanj, preslišal je celo kazni in tako največkrat slišal, da sedi na ušesih. Matiji se je to zdelo nenavadno – ušesa so bila vendar na glavi, sedimo pa na zadnjici. Nemogoče bi bilo sedeti na ušesih. A nekega jutra se je zgodilo prav to – nemogoče!
Matija je šel zvečer spat – kot vsak večer. Oči so bile lačne in želel je jesti še in še, čeprav je že med glavnim obrokom – svojim ljubim čokolešnikom – skoraj spal. Najprej ga je prosila mami, potem se je oglasil strogi oče. Matija se je vdal, ko je bila ura že preveč in ko je bilo vsem jasno, da bo nagajivi štiriletnik spet ostal brez pravljice za lahko noč. Želel, ne, hotel je pravljico, a je ni dobil! Mama in oče sta bila res huda – ugasnila sta luč, zaprla vrata in odšla ven. Zadnje besede, ki jih je Matija tisti večer slišal, so bile: »Ta fant sploh ne posluša! Ves čas sedi na ušesih!«
Noč je bila nenavadno dolga – Matija je zjutraj nekje v daljavi slišal mamin glas, naj vendar že vstane, a nič več kot to. Prebudilo ga je šele tresenje za ramena in jezen mamin glas, naj vendar že vstane, ker bo sicer ona spet zamudila v službo. Matija je počasi vstal in odcapljal v kopalnico, sedel na školjko in slišal glasno šumenje. Oblekel se je. Počasi, a zelo površno si je umil obraz, vzel zobno ščetko, zobno kremo stisnil kar v usta in si začel ščetkati zobe. Hitro, površno. Pogledal se je v ogledalo. Okrog ust je bil bel od zobne kreme in vedel je, da bo mama huda. Še nekaj je bilo drugače kot po navadi. Ampak kaj? V kopalnico je tedaj besno privihrala mami in rekla: »Matija, pet minut te že kličem! Kaj počneš tako dolgo v kopalnici? Nisi oblečen, ne bo časa za zajtrk in jaz sem že zdaj pozna. Pohiti!« Matija se je še enkrat pogledal v ogledalo in na široko izbuljil oči ter odprl usta – kje so bila njegova ušesa? Nejeverno se je prijel za mesto, kjer bi morala biti ušesa, a jih ni bilo. Popraskal se je najprej po glavi, potem pa – zelo po fantovsko in čisto nič lepo – še po zadnji plati. Slišal je glasno škrebljanje in še enkrat se je popraskal, malo močneje, in se kar malo prestrašil zaradi glasnosti škrebljanja. Ojoj! Pa saj ni mogoče! Matija je počasi spustil hlače in pogledal – na svoji zadnjici je opazil štrleča izrastka – svoja ušesa!
Hitro je potegnil hlače nazaj in stekel v sobo, da bi se oblekel. Oblačila je imel že pripravljena – slekel je pižamo in si hitro navlekel majico, hlače in pulover. Zakaj mu mama ni omenila, da na glavi nima ušes? Saj je vendarle opazila – ali pač ne?! Stekel je iz sobe in se na hodniku zaletel v mamo, ki ga je vidno jezna čakala. »Mami, kako so lahko ušesa izginila z moje glave?« jo je skoraj v solzah vprašal. »Mladi mož, res nimam časa za te traparije. Obuj se in obleci – greva! Zamujava!« je slišal njen jezni glas. Obul je superge, si oblekel jakno, nataknil kapo in odhitel. Preden je stopil skozi vrata, je še enkrat dvignil kapo in preveril v ogledalu – ne, ušes prav res ni bilo tam!
Matija je vso pot do vrtca molčal. Premišljeval je, kaj naj stori. Kako bo v vrtcu kaj slišal? Kako bo sedel? Nato je nenadoma ugotovil, da je to pravzaprav super – zdaj res slabo sliši, saj čisto zares sedi na ušesih in lahko dela, kar ga je volja.
V vrtcu se je hitro poslovil in odšel v sobo. Ni slišal maminih besed, da ima narobe oblečeno trenirko, da v sobi ne potrebuje kape in naj se ima lepo. Niti ni slišal, da ima v službi pomemben sestanek in da bo zato ponj prišla pozneje. V sobi ni slišal nobenega vprašanja in nobenega pozdrava – šel je v kotiček z najljubšimi igračami in se igral. Tako vneto se je igral, da ni slišal, kako ga kličejo k zajtrku. »Zakaj pa mi nisi povedala, da je zajtrk?« je vprašal vzgojiteljico Špelo. »Klicala sem te, Matija, več kot enkrat. Prišla sem k tebi in ti rekla, da se pojdi umit in se nato pridruži drugim pri zajtrku. Spet sediš na ušesih?« Kocke ga niso več zanimale, zato pa mu sestavljanka z velikim čarovnikom že nekaj dni ni dala miru – želel jo je sestaviti do konca. In tako ni slišal, da so se preostali otroci medtem naučili novo pesmico in se dogovorili, da bodo šli nato na sprehod. »Jaz nočem na sprehod, hočem na igrišče!« je jezno dejal Špeli in Marjeti. »Nikoli me nič ne vprašate!« »Seveda smo te spraševali, Matija, ampak očitno ti nisi slišal nas. Najbrž si spet sedel na ušesih,« mu je odgovorila Marjeta.
Matija je bil na sprehodu slabo razpoložen. Najbolj od vsega si je želel, da bi njegova ušesa prišla nazaj na svoje mesto. To, da ves čas sediš na ušesih, ni prijetno. Matija je hitro pojedel kosilo, odšel na ležalnik in utrujen zaspal. Prebudilo ga je nežno tresenje. »Kje pa sta Špela in Marjeta?« je zaspano vprašal Tatjano iz sosednje sobe. »In kje je moja mami? Zakaj je še ni?« »Špela in Marjeta sta šli domov. Budili sta te, pa nisi nič slišal. Tvoja mami pa danes pride pozneje, ker ima sestanek v službi,« mu je odgovorila Tatjana.
Matija je žalostno zakopal glavo v blazino – nič ni slišal in vse je zamudil. Kakšen sestanek ima mami? Zakaj mu ni povedala, da pride pozneje? In kako se je lahko zgodilo, da so se njegova ušesa znašla na zadnji plati, pa tega še vedno ni nihče opazil?! Pri kosilu je nalašč snel kapo z glave, pa ni nihče nič rekel. Matija ni želel več sedeti na ušesih, prav nikoli več. Želel je imeti ušesa na glavi, da bi lahko poslušal in slišal. Želel si je poslušati pesmice in pravljice, želel je slišati smeh svoje mlajše sestre in želel, hotel je slišati.
Iz nemirnega sna ga je prebudilo tresenje. Končno, najbrž je ponj prišla mama. »Matija, zbudi se,« je slišal mamin nežni glas in začutil njen poljub na licu. Odprl je oči in videl, da leži v svoji sobi, ter se široko nasmehnil: »Dobro jutro, mami!« »Dobro jutro! Si se naspal?« »Pravzaprav ne. Mislim, da sem sanjal, da so mi ušesa rasla na riti,« je odgovoril Matija in se prijel za glavo: ušesa so bila na svojem mestu. »Oh, trapček moj! Seveda so bile sanje. Ti velikokrat sediš na ušesih, ampak ušesa imaš pa še vedno na glavi,« mu je rekla mami in ga objela. No, Matija ni želel več tvegati – morda so bile sanje opozorilo in bo nekega dne čisto zares sedel na ušesih, če ne bo začel poslušati in ubogati.