Novo … leto? Ja, a samo po številki

Zaradi vrste razlogov, ki nam kažejo, da se kljub nešteto željam novo leto začenja oziroma nadaljuje tam, kjer se je končalo staro. Eden je zelo britanski. Vremenski. Prebudil nas je vihar Eleanor. Že peti v letošnji zimi. Navsezgodaj zjutraj je prihrumel z Atlantika, prinesel nalive, močan veter (do 160 kilometrov na uro), novo zmedo v prometu in nemajhno razdejanje. Celo v Wimbledonu smo čez dan občasno imeli občutek, da nas bo odpihnilo.

Danes je pri nas na Otoku sicer že drugi delovni dan novega leta. Zato smo morda že malo bolj kot vi sprijaznjeni s tem, da je res konec veselega decembra. Včerajšnji prvi delovni dan se je začel z običajnim depresivnim novoletnim »darilom«, ki mu rečemo »veliki rop na vlakih«. Zgodi se vsako leto. Leto za letom. Podražitev železniških vozovnic, ki so že zelo dolgo najdražje v Evropi. Letošnji rop je »najvišji« v zadnjih petih letih, saj so se vozovnice podražile za 3,6 odstotka. Zakaj? Samo zato, ker lastnikom že dolgo sprivatiziranih železnic dobiček nikoli ni dovolj velik. Podražitev bo najbolj prizadela vse tiste Britance, ki se z vlaki vozijo na delo v London iz predmestij prestolnice in iz drugih mest. In milijone tistih, ki s slabimi plačami »ustvarjajo« slabo povprečno letno plačo, ki je 28.758 funtov. Mimogrede – ko bo konec tretjega delovnega dne novega leta, bo povprečen britanski direktor že zaslužil povprečno letno britansko plačo. V treh dneh? Ja. Kako je ne bi, saj je bila lani povprečna direktorska plača 4,5 milijona funtov.

Današnji 3. januar je depresiven tudi zato, ker se novo leto tudi v mednarodni politiki začenja tam, kjer se je končalo staro. Ni boljšega dokaza za to, kot je prvi letošnji besedni dvoboj dveh zelo znanih moških, ki imata veliko več skupnega, kot sta verjetno najbolj pošastni pričeski na svetu. Ja, Donald Trump je že začel tvitati in tvitnil, da ima večjega in močnejšega kot Kim Džong Un. Jedrski gumb! Grožnje severnokorejskega despota, ki mu ni nerodno, da ima od petdeset do sedemdeset kilogramov več, kot jih ima povprečni prebivalec Severne Koreje, me ne skrbijo. Zelo pa me skrbi Trumpov tvit, v katerem je napisal, da bi moral nekdo povedati režimu v Severni Koreji, da ima tudi on jedrski gumb. »Moj je veliko večji in veliko močnejši kot njegov. In moj gumb dela!« Kako zelo otročji in nevaren odziv nekoga, ki ima res največji jedrski gumb.

»Zasebni« vzrok za depresivnost 3. januarja pa je »slačenje« božičnega drevesa, ki bo vsak čas golo žalostno končalo pred hišo in čakalo na … smetarje. Več kot tri tedne je bilo v polnem sijaju in v središču pozornosti vrste božičnih in družinskih ritualov, od obdarovanja do poziranja za družinski božični in novoletni album. Ko je začel nastajati, so bili na fotografijah ena ženska, en šestmesečni dojenček in en moški. Dve leti pozneje so bili na fotografijah ena ženska, en dve leti in pol star fantek, šestmesečna dojenčica in en moški. Dvanajst let pozneje so bili na božičnih fotografijah ena visoko noseča ženska, en štirinajst in pol let star najstnik, dvanajst in pol let stara deklica in en moški. Samo nekaj dni pozneje, na novoletnih fotografijah, je bil zraven tudi novorojenček. Osemindvajset let pozneje so na najnovejših fotografijah dve ženski in trije visoki moški. Vsi polnoletni.

Z drugimi besedami: dva dni po božiču smo praznovali osemnajsti rojstni dan mojega najmlajšega otroka. Sina Aarona. In obujali spomine na tiste dni pred osemnajstimi leti, ko nismo vedeli, kako in kdaj bomo družinsko praznovali božič. Aaron naj bi se rodil na božični dan, pa je prijazno počakal dva dni. Letos jeseni gre na univerzo.

Kako hitro čas teče! Uživajte ga na polno. Kljub Donaldom in Kimom tega sveta. Ob teh imenih sem se spomnil starega očeta, ki se je, kadar je imel opravka z nespametnimi ljudmi, rad pošalil: »Bog daj norcem pamet, meni pa denar!« Vsakomur tisto, česar nima …