Ne bom se še stegnila

Ker se to spodobi, pravi babica, mrtvi združujejo žive, ki se zadnje čase tako ali tako vidijo samo še na pogrebih, ker sicer drug za drugega nimajo časa. Zato je prvi november največji družinski praznik, ko je treba drugim družinah pokazati, da nismo kar tako in da nam gre dobro, je pojasnjevala babica in namakala noge v lavorju s toplo slano vodo. Obula si je namreč nove salonarje, ki so jo grozovito ožulili. Pri svojih letih bi že lahko bila nekoliko bolj previdna, je rentačil cenjeni soprog in ji mazal odrgnine z ognjičevim oljem.

»Pri kakšnih mojih letih,« se je usajala babica in nas opozorila, da so mnogo mlajši od nje prikrevsali na pokopališče z berglami in hojicami, ona pa v plesnih čevljih. Kar je bilo vsekakor opaženo. Se strinjam, sem vzdihnila.

Potem smo se zvalili vsak na svoje najljubše počivališče in gledali televizijski dnevnik. Zapravljanje časa, saj bodo samo posnetki prižiganja sveč, s katerimi bomo zasuli ves planet, se je zmrdoval cenjeni soprog. In res je bilo tako. Polaganje vencev in ganljive besede o dušah umrlih, vmes pa sveče. Ko smo s kamero obiskali že skoraj vsa pokopališča po naši obširni državi, se je zazdelo, da je onim na televiziji zmanjkalo štrene. Pobeglega katalonskega predsednika so obdelali zelo na kratko, ameriškega terorista na kolesarski stezi tudi. Zdi se mi, da so vsi na dopustu, je godrnjal cenjeni soprog. A Katalonci, sem butnila med dremežem. Ne, televizijci, je pojasnil. »Eden privleče posnetke grobov od prejšnjih let, drugi pa gredo na krompirjeve počitnice. Vsaj videti je tako,« se je razburjal, saj je nameraval pred ekranom spremljati poglobljene analize dnevnih dogodkov. Ki smo jih zaradi tavanja po pokopališčih zamudili. Medtem pa se je morda podrlo pol sveta.

Potem se voditeljica dnevnika le ojunači in nas zasuje s podatki, ki smo si jih na ta dan najbolj strastno želeli – o tem, kako umiramo. Pa koliko žar in krst prodajo pogrebna podjetja. »Eni so celo tako skopuški, da si nočejo niti žare kupiti, ampak se dajo kar raztresti,« se je hahljala babica. »Le v čem jih prinesejo do tistega dela pokopališča, kjer se zgodi raztros? Morda v smetišnici,« se je dušila od smeha. A se je kmalu zresnila. Voditeljica se je namreč odločila, da nam bo do konca zagrenila ta svečani večer, ko smo v mislih obiskovali svoje pokojnike. Prisilila nas je namreč, da razmišljamo o tem, kdaj bomo sami pokojniki. Moški umirajo v povprečju stari nekaj več kot dvainsedemdeset let, je rekla in nas strogo pogledala v oči. Ženske pa pri enainosemdesetih. »Super,« je rekel sosed, ki je prišel na čaj z rumom. »Spomladi sem imel enainsedemdeset let, se pravi, naj si začnem iskati grob in razmišljati o tem, kaj naj napišem na spomenik? Da mi ne bodo moji nakracljali kakšnih oslarij,« je skušal duhovičiti, a je bilo po izrazu na njegovem obrazu slutiti, da je ga je omenjeno statistično povprečje močno vznemirilo. »Daj no,« ga je tolažila babica, »jaz sem po statistiki že kar nekaj časa mrtva. O, pa se še ne bom stegnila! Morda pa bi koristilo moji dolgoživosti, če bi manj gledala televizijske dnevnike.«