Kratek vdih pred utopitvijo

To bo grandiozna olimpijada, tudi če ne bo na obisk fanta z bombo s severa, o katerem je bil govor zadnjič, in tudi če bo slovenska bera kolajn več kot skromna in vse prej kot grandiozna. Pod vodo bomo kar dolgo, ker je olimpijskih disciplin neskončno veliko.

Še kaj grandioznega? Kolikor hočete. Če že namreč, čeprav le v enem od zelo nasilnih oglasov, nacionalka na debelo, mučno in neverjetno hrupno opleta s to bebavo grandioznostjo, da mi gleda iz oči, ušes in vseh drugih odprtin, naj jo hudobno navesim še na katero od vaših, pa sodelujte z mano v tem kolektivnem mučenju. Zelo mi je žal, da so bili tisti čas vsi nacionalkini lektorji na bolniški, sicer bi se, ni vraga, našel vsaj en, ki bi v oglasu prečrtal grandioznost in namesto nje vpisal veličastnost ali kaj drugega na to vižo. To zadnje bi mnogo mnogo lažje prenašali, vsaj jaz sem prepričana tako. Lažje bi se dihalo. Tudi zato, ker grandioznost tako slabo paše v mili slovenski okvir. Zaupajte mi en sam pojem, ki ga v tem pogledu lahko uporabimo v slovenskem kontekstu. V katerem smislu je Slovenija grandiozna? Slabo kaže. Torej nehajmo.

Priznajte mi, da imam prav: zadnji tedni so bili tako na debelo obliti s športom, da so bili podobni kakšni stari jugoslaščičarni; nak, Šumiju pa ne, kajti pri Šumiju smo bili poleg Slovenci in smo poskrbeli, da se pri oblivih in nadevih ni po balkansko pretiravalo, čeprav so bili izdelki sicer odlični. Najhuje je bilo ob rokometu na Hrvaškem. V zraku je lebdela neverjetna količina histerije, ki so jo naglo in vestno proizvajali mnogi, s športnimi (predvsem televizijskimi) novinarji na čelu. Sama se bom potrudila za ljubo zdravje in vam bom na tem mestu z olimpijado usmiljeno prizanašala, to obljubim. Ne morem pa mimo najhujšega, kar so nam v domačem športu uprizorili v zadnjem času; da, seveda ste uganili, gre za kriminalno zgodbo, ko so športni funkcionarji utopili v slovenski zastavi našega izvrstnega biatlonca, vsebine in okoliščin tega debakla Športne zveze ne bom ponavljala; gre pač za kriminal. Ali tam zgoraj gospodje funkcionarji res ne vedo, kaj je to Facebook? Ali res ne vedo, da je slovenski Facebook še hujši poden od vseh drugih Facebookov na svetu in da pojma niso imeli, kaj torej logično sledi? In je z vsemi predvidljivimi posledicami seveda tudi sledilo. Čisto lahko, da si naš Jakov Fak kljub dobri volji in trudu po vsem tem sploh ne bo več opomogel in bo ostal tudi med tekmami v nekakšnem šoku. Najprej so ga na dolgo na križ pribijali Hrvatje: izdajalec, so rjuli nanj. In zdaj ga zajebejo za dobro vago še Slovenci. Za koga naj sploh še športno gara? Prosim, da se jih, one zgoraj, malo zamenja, ker delajo hudo škodo in individualne travme.

In zdaj središčno TV-poročilo. Z njim sem neznansko odlašala, ker sem slutila, kaj bo. V mislih imam novo naj serijo, naredili so jo seveda Turki, reče se ji Moja boš ali nekaj podobnega, in babševje je ponorelo še bolj kot pri Gorskem zdravniku ali pri Mehičanki. Odlašala sem v hudih slutnjah in ljubi Bog, povsem so se uresničile: Ljubim te, ljubim! Takooo zelooo te ljubim! To je bilo prvo, kar sem slišala, ko sem prižgala televizor.

To vzdihovanje je definitivni klimaks. Glavni junak, seveda mladenič, ima lase, kakršne mora pravi Turek tudi imeti: ogljeno črni so, gosti, svetijo se pod orjaško težo najboljših možnih briljantin. Pod ogljenimi in lepo pristriženimi lasmi (nobene afnarije, ljubezen je resna stvar) so ogljeno črni brki in brada samo markirani, da je moškost še hujša. Za to brado in za te brke ga ne moreš vleči, ker jih skoraj ni, a brez te dlakaste črnine bi to ne bilo to. Prelestnih obrvi sploh ne bom omenjala, ker bi sicer za čare glavnega junaka potrebovala ves nadaljnji prostor. Recimo, da je bil mali Cavazza pred desetimi leti, ko še ni bil siv, temnolas. V primerjavi s to turško barvo las je mali Cavazza blondinec, če razumete, kaj hočem reči.

Tu je zdaj še protijunak z na las enakim opisom kot junak, le tako popolno lep ni kot prvi. Za plus prav dobro. Elegantne obleke visokega družbenega razreda, vitki, a zelo seksi sta tudi obe postavi. Nič poceni in plebejsko mišičastega, a če se slečeta, sta vredna velikega greha, prepričana sem.

Ona, ime je nekaj na N in zveni orientalsko, pa je zelo v redu. Nogi kot ponedeljek, seksi obraz, a ne v smislu dolgočasne klasike. Nevaren obraz; če se tak obraz razjezi, jo moški ponavadi ucvrejo. Ali pa jo ubijejo, če je film že dovolj proti koncu. No, »moje« nadaljevanje se konča podobno: ultra tragično, čeprav ne docela tragično. Neznanci ga tik pred zdajci zabodejo: bodisi v želodec, bodisi v čreva, napoti so roke, da bi se natančno videlo. Krvi je ogromno in ta kri je ne le rdeča, kar je jasno, ampak kroži po njej tudi nekaj kapelj vijolične; nekako kardinalsko rdeča je, bi rekla, kar napetost le še stopnjuje.

Ob koncu mojega nadaljevanja ves krvav in smrtno ranjen le uspe prišofirati do nje, ki ga čaka na vrhu griča, kjer je krasen razgled na Bospor, ampak ona še ne opazi, kaj je v resnici z njim, in odpelje. A v napovedi novega nadaljevanja ona že kleči tam ob njem v tisti travi in ga tolaži, torej se ni odpeljala daleč. Ta hip najbrž vi že veste, kako je bilo s tem, jaz pa ne, ker bom, če bom, preusmerila daljinec raje na kakšno bolj severno TV-razpoloženje. Tista islandska nadaljevanka, ki sem jo pri nas gledala pred nekaj leti, je bila seveda tako rekoč brez strasti in moški so imeli zanič svetle lase. Čeprav je bilo kar nekaj mrličev, ni bila ne vem kako napeta, pa še ves čas je bila noč. Mi je pa nekako bolj ustrezala kot te južnjaške fore. Zoper briljantino sicer res nimam nič. Nekoč v predzgodovini sem gledala znani ameriški film Briljantina in je bila tam skrajno seksi.

A druge sredozemske fore mi včasih tudi ugajajo. Srbi pri nas predvajajo čisto noro, pa imenitno ultra balkansko serijo Sence nad Balkanom. Podpisuje jo genialni Dragan Bjelogrlić, ki jo bo oziroma jo je že prodal marsikam po svetu, in v njej nastopa, sicer ne v glavni vlogi, naš že omenjeni mali Cavazza. Cavazza ima po tem v Beogradu, pa i šire, status hollywoodske zvezde in Beograjčanke omedlevajo v njegovo naročje. V seriji so vsi moški barabe in vse ženske kurbe, vse je slikovito in napeto, tempo je božanski, prav tako slika. Z eno besedo: Srbija proti Turčiji ena proti nič. Sploh ne, Srbija sproti Turčiji deset proti nič.