Kolumna
Kar prinesite, če imate preveč!

Kar prinesite, če imate preveč!

Sonja Grizila, Zarja, 11.01.2018 09:34:36

Če prav pomislim, je bila to najboljša zabava od vseh.

Delite na:

»A ste doma,«  je vprašala znanka po telefonu cenjenega soproga. Smo, je rekel sitno, ker se je ravnokar odpravljal v svojo delavnico, kjer je veliko igrač za velike fante  (v obliki žag, vrtalnih strojev in podobnega). In je seveda sumil, da ima v mislih obisk, saj je vseeno, ali ona pri nas ali mi pri njih, ker bi popoldanska zabava v vsakem primeru šla po gobe. A se dama ni dala odgnati.

Pridemo vam voščit, je rekla, in čez pol ure je skupaj s precej številno družino že stala pred vrati. Vsi so imeli v rokah nekakšna darila, ki pa niso bila zavita v bleščeč papir in okrašena s pisanimi pentljami. Nasprotno, prav neugledna so bila videti. Recimo – škatla za čevlje, prekrita z luknjasto krpo za brisanje posode. Ali pa plastična skleda z osmojenim robom, ki je skoraj gotovo ne bodo želeli odnesti nazaj domov.  Le ena reč je bila podobna darilu, bil je panetone, oblit s čokolado, ki ga ni še nihče načel. Izkazalo se je, da se po škatlah in skledah skrivajo kosi potice, božični piškoti, okrašeni z barvami za živila in perlicami, pa tudi mlečni kruh z rozinami ni manjkal.

»Joj, toliko tega nam je ostalo, da res moramo malce razdeliti naokoli,« je gostolela znanka in na vsa usta hvalila čudežno okusne  sladkarije  svoje tašče. Skuhala bom kavo, sem rekla jezno in na stežaj odprla vrata omarice, da so ja vsi videli, koliko novoletnih sladkosti se je nabralo pri nas. Žal pa s tem nisem naredila želenega vtisa, saj so začeli vsi nepovabljeni gostje  na vsa usta hvaliti  mojstrovine, ki so jih prinesli  s seboj, s kakšnim medklicem, da sem  jaz svojo zalogo gotovo kupila. Z vsemi  700 dodanimi  E-ji vred.  Fuj.  Precej odrezavo  sem povedala, da je moja orehova torta najboljša v tem delu Evrope, iz istega  razloga jim je ne morem ponuditi, ker je je zmanjkalo, zato jim bom pa narezala kar njihov panetone, ker mu danes poteče rok in ga bo naslednji dan treba vreči proč.

Vsi so se kislo nasmehnili, eden od mulcev je zagodrnjal, da mu je sladkega dovolj, bi pa z veseljem kakšno salamo, znankin cenjeni soprog pa je vprašal mojega cenjenega soproga, ali še ima kaj tistega  čudovitega vina iz Primorske, in ga je seveda imel. Potem smo grizljali salamo in sladkarije in znanka nam je na dolgo in široko razlagala, kako bosta začela naslednji dan z njenim najdražjim ostro shujševalno kuro, pa tudi otrokom ne bo škodilo malo zmernosti. Doma ne bo nič razen korenčkov in kakšne hrenovke. Tudi korenčki so odveč, sem modro pripomnila. Vsebujejo sladkor in bodo gotovo pokvarili umetniški vtis na tehtnici.

Kmalu po tistem, ko so se odpravili domov, se je na vratih pojavila soseda s pekačem,  pokritim s  papirnato brisačo, od daleč se je videlo, da se spodaj skriva nekaj takega kot rožičeva potica. Za hip me je prešinilo, da bi rekla kaj zlobnega, pa nisem, vzela sem vse, kar mi je dala, naložila v prtljažnik in pod  babičinim vodstvom  peljala v park, kjer se zbirajo brezdomci. Cenjeni soprog je prispeval primorsko vino in plastične kozarce in, ne boste verjeli, v tistem parku smo potem celo vsi skupaj prepevali. Če prav pomislim, je bila to najboljša zabava od vseh.