Kako gre vse v maloro

Valjaš se skozi ponorelo sedanjost s tisto vseenostjo, ki naznanja zoprne težave v prihodnosti. Življenje, ki kot nekakšna orkanska Marija pustoši okoli tebe, ti ne zmore več lesti pod kožo. Vsega tragičnega in usodnega, kar pustoši nad malim in velikim svetom, je pač preveč. Zdi se mi, da gre počasi vse v maloro. To nima nobene povezave z nizkim zračnim tlakom, ki je zaznamoval dobršen kos septembra, tega sicer skrajno očarljivega meseca. Ne vem, ali sem se že kdaj v življenju počutila na počez tako klavrno. Ko vsaj ne bi bilo te preklete televizijske slike in z njo nazornosti, kaj se nam v resnici dogaja!

Najbolj patološko in nevarno, čisto lahko da usodno, je seveda prerekanje dveh norih ali vsaj norost izvrstno posnemajočih šefov dveh skrajno različnih držav sveta, dveh prekletih neodgovornih klincev, ki drug drugemu obljubljata vse najhujše, kar se jima lahko zgodi. Osnovna dilema je seveda, kdo od obeh ima daljšega. O faličnosti tega norega, že prejšnji teden bežno omenjenega prerekanja se lahko po eni strani nazorno prepričamo ob njunih smrt in iztrebljanje prinašajočih rekvizitih: blazni Severni Korejec spušča pred mojimi in vašimi osuplimi očmi v nebo nove in nove, vse močnejše in vse bolj dodelane rakete za jedrsko uničenje sveta, porogljivi slovenski zet pa ga v zameno zmerja z bebavim človečkom raketo. In se mu ne da razkazovati še svoje atomske ozimnice, saj strokovnjaki o tem vedo (skoraj) vse. Osuplo zrem v to neverjetno neprištevno predstavo in vem, da seveda zadeva tudi mene, vse nas, čeprav nas lahko na prvi pogled nekoliko tolaži naša neazijska, evropska lokacija – daleč je. Je figo daleč! To bo atomsko pustošenje po vsem svetu, ki bo čisto lahko že pojutrišnjem nepovrnljivo ušlo z vajeti.

Osuplo zrem v še en tragični teater, katerega repertoar je tudi vse bolj nasilen in bolj poln pustošenja: v očitne in zdaj menda že res nedvoumne manifestacije naglih in vse bolj nasilnih svetovnih dogajanj ob spremembi podnebja. Koliko svetnikov se je do zdaj drug za drugim že dvignilo iz vodovja Mehiškega zaliva in uničevalo širno kopno, ki ga obdaja? V Teksasu je bilo vse še novo in zanimivo. Na Floridi in tam naokoli se je zdelo že precej vsakdanje, pametovanje o strašni škodi na severnih obalah Kube in tudi v Portoriku širše pa se je zdelo že nekoliko dolgočasno, brez zveze. Zdaj se nam tega razdejanja pravzaprav sploh ne da več opazovati, saj je vselej enako, kajne? In seveda se bo še nadaljevalo. In vse silnejše bo in vse bolj pogosto in raznovrstno uničevanje narave oziroma človekovega okolja.

Mehiški in drugi potresi niso iz tega vica, izbruhi ognjenikov so tudi mnogo starejši od človeštva in potemtakem ne sodijo sem, v prst, obtožujoče uperjen v človekovo uničevanje narave. So pa ti »neodvisni« dogodki dobrodošla spremljava siceršnjega spreminjanja podnebja. K temu se tudi dobro prilega spoznavanje, vse bolj neizogibno in posebej strašljivo o tem, da katastrofa napreduje mnogo hitreje, kot smo bili pripravljeni verjeti še pred desetimi leti.

No, v maloro bo počasi šla tudi Evropa. Pripravlja se že nekaj časa, v različnih oblikah, in škoda bo, vsaj zdaj kaže, tokrat bolj ali manj omejena predvsem na staro damo. Ne vem, kdo je začel prvi. Morda so bili to res Rusi in Ukrajinci, v zvezi s tem mi že ves čas sploh ni vse jasno in imam hude sume. Madžare izpustimo, utrujajo me. In seveda Poljaki: poleg drugega zdaj – sicer še neuradno – zahtevajo od Nemčije po sedemdesetih letih astronomske reparacije za vojno škodo, storjeno med drugo svetovno vojno; kakšen potres bo to prineslo med posledicami, prisebni rajši ne premišljamo. Lahko pa brž pristavimo še svoj piskrček in začnemo tudi mi oblikovati račun, ki ga bomo izstavili nekoč v prihodnje zmatrani Nemčiji. Da bosta v resnici to že na izhodišču dva povsem razlikujoča se slovenska računa, mi sploh ni treba posebej omenjati.

In zdaj je prejšnji teden na nemških volitvah udarilo z vso silo in precej nepričakovano, saj so predvolilne sondaže javnega mnenja pač napovedovale drugače: druga najmočnejša nemška stranka bo v prihodnjem nemškem parlamentu ultranacistična, do zdaj precej marginalna, a že škodljiva in strah vzbujajoča Alternativa za Nemčijo, ki se je na volitvah grozljivo napihnila. Kaj to pomeni v praksi za nemški parlamentarizem in z njim za vso Evropo v prihodnosti, nihče noče še niti pomisliti, toda trinajst odstotkov glasov menda kar uglednega srednjega stanu za novi ultranacizem je nemška prihodnost, ki ne vzbuja le hudega nelagodja v Nemčiji, ampak tudi čisto grozo vsaj vse tiste Evrope, ki se še spominja nacistične Nemčije in njene evropske krvave rihte.

No, Republika Proti, ki sem jo v tej rubriki ustanovila prejšnji teden, medtem že melje novo mastno kost. Da ne bo kakšnega dolgčasa po referendumu o drugem tiru! Na sporedu je novi referendum, je že najavljen, seveda referendum o zdravstvu. Naj vam pošepnem, za kaj bo v resnici šlo in kdo so osnovni podporni stebri novega referenduma! To so v veliki večini tisti zdravniki, ki bi potihoma ali glasno radi širili polje zasebnega zdravstva. Zasebništvo ni samo po sebi nič napačnega, če ob tem seveda ne potaca usodno javnega zdravstva. Pa se bo dogajalo prav to, to je že dolgo jasno vsem, ki vsaj približno skrbno spremljajo naša dogajanja v zdravstvu. Jaz slovenskega javnega zdravstva ne dam, kot ne dam slovenskega javnega šolstva in sicer že prav zanikrne sociale. Za to sem šklepetajočim kostem navkljub še vedno pripravljena odškripati na barikade.

Je pa seveda zdravstvena štorija pri nas večplastna in je nočem poenostavljati. Ne gre le za še kar naprej konservativno slovensko izhodiščno doktrino, ki ga utirja in usmerja in mu liberalni duhovi nekako ne morejo do živega. Na prvem mestu in vse bolj in bolj gre predvsem za strašno, povsem neverjetno pomanjkanje denarja, ki ga oblast vlaga v zdravstvo. Dokazano je slovenski javni finančni vložek v slovensko zdravstvo pol nižji od primerljivih sosed. To je nekaj čisto nezaslišanega in ne le maslo zadnje slovenske vlade, ampak že nekaj vlad pred njo. S tako malo denarja se vrste v zdravstvu in vsakovrstna druga prikrajšanost bolnikov pač ne morejo izboljšati in tu kaktšno koli dodatno besedovanje in pojasnjevanje nimata nobenega smisla.

In zdaj s tem jamrom končujem. Hvala bogu, da je prostora konec. Prihodnjič, prisegam, bom boljše volje.