Kaj bi mi brez nas?

7. februar, predvečer kulturnega praznika, postaja že skoraj tradicionalno zanimiv dan. Dobimo proslavo, na njej Vinka Möderndorferja, ki pove onim v prvih vrstah nekaj gorkih, na odru nagrajence, dva glavna in podmladek, in po proslavi zakusko, ki jo je z nastopom tokrat popestril Dragan Živadinov. Vsi omenjeni – razen tistih v prvih vrstah – so jezni na ministra za kulturo, ki je bil letos Tone Peršak.

Težava televizije, še posebej oddaj v živo, je ta, da si ljudje bolj zapomnimo podobe, podrobnosti, in ko vstanemo od televizorjev, nesemo do hladilnika sprva še nekakšno zmedo občutkov, ki se, ko ocvremo par jajčk, izoblikujejo v mnenje, ki ga stežka premakne mnogo bolj artikulirana nadgradnja drugih medijev. Če imamo srečo in potrebo, da ti sploh pridejo do nas. Televizija je za vedno večji del ljudstva kar edini medij. Ker se ljudje nagibamo k temu, da si lažje zapomnimo bizarno – nikoli nisem imel težav s tem, da mi ne bi pri učenju nemščine v možganih ostale besede kot, recimo, »das Dirndl« –, smo s tokratne proslave in pompa, ki jo je spremljal, odnesli trebuh ene od nagrajenk, ki je silil skozi našo zastavo, dojenje psa druge in Živadinov klap, klap, klap z zahtevo po precej denarja za spet našo zastavo, ki je bila v vesolju. No, meni je ostala v spominu še misel glavnega nagrajenca, da bi, če bi moral živeti od tega, kar napiše, umrl od lakote.

Pustimo ob strani to, kar si sam mislim o precejšnjem delu tokrat nagrajevane umetnosti, ampak njeno drobceno pomanjkljivost pa vendarle moram omeniti. Vsaj meni se kaže kot takšna. Zelo malo odjemalcev ima. Sprva sem hotel napisati »kupcev«, pa … No, sem si pač premislil. Tudi zato, ker prodaji tovrstna dela niti niso namenjena. Nekakšna – če lahko uporabim poezijo Zorana Predina še iz časov Lačnega Franza – »kaj bi mi brez nas« umetnost je to.
Kaj bi mi brez kina,
kaj bi mi brez las,
kaj bi mi brez vina,
kaj bi mi brez nas?

Vinko Möderndorfer

Mediaspeed

Medtem pa svet tam zunaj, v Sloveniji, v resnici postaja vse bolj nekulturen in neprijazen ter trka na steno iz papirja, ki jo gradi tovrstna kultura in njeni promotorji. Ovadba, ki si jo je prislužila dobitnica male Prešernove nagrade za fotografijo trebuha skozi strgano zastavo, je tak primer primitivnega napada. Mene, recimo, žalosti zloraba slovenske zastave na festivalu domoljubne pesmi, a onih, ki tam mahajo z njimi, ne ovajam. Ampak tiste, ki ne ustvarjamo in ne živimo v milnem mehurčku enakomislečih, to ne preseneča. Prejšnji teden, recimo en primer, smo imeli v Ljubljani evropsko prvenstvo v futsalu, pa sem šel v Stožice na nekaj tekem. Tam sem z žalostjo ugotovil, da največja večnamenska dvorana v Sloveniji ne pripada več Sloveniji. Ves program, vse uvožene ameriške neumnosti, kot so »dance contest«, »make some noise« heci, vsi tekoči napisi in podobno, so bili v angleščini. Je kdo ugovarjal? Ah, kje. Večina jih je bila preveč zaposlena s tem, da je poskušala ukrasti žoge, ki so med igro padle z igrišča.

Umetnost na Slovenskem pa medtem doji psa.