Hvala za razumevanje

Danes bomo razkrili tisto, ki je najpogostejša in družbeno sprejemljiva. Odraža se v besedni zvezi hvala za razumevanje. Seveda vselej in vsakdo, ki izreče ti besedi, ne izigrava, in so ljudje, ki jim je resnično žal, ko prekršijo neki dogovor zaradi objektivnih razlogov.

A še več je takšnih, ki se hitro naučijo lepljivih diplomatskih besed, ki jih spretno prelevijo v topel nasmeh, prijazen obraz in nežne besede, ki božajo dušo. Seveda, ljudem se vseeno ne splača zameriti! In hvala za razumevanje je besedna zveza, ki trga dobre odnose in ustvarja prepade med ljudmi, ki so že tako ali tako pregloboki.

Babi Majda in hči Helena

Bila je »čisto prava« babica in svojo prvo vnukinjo je imela neizmerno rada. Kako močno si je želela postati babica! Njen svet po upokojitvi ni imel posebnega smisla več, zato je bila misel na skrb za vnukinjo nekaj najlepšega, srce izpolnjujočega in spevnega, kar je kdaj doživela. In prišel je dan D, praznovanje vnukinjinega petega rojstnega dne. »Ta mladi« so, tako kot dandanes povsod bolj ali manj vsi, preobremenjeni s službami, stroški in posojili, zato se je babi Majda sama ponudila, da pripravi majhno presenečenje za vnučko, majhno zabavico. In tisti sončni petek je prišel. Seveda, takoj zjutraj jo je klicala hči in začela stresati slabo voljo nad Majdo, da je pač vse hektično, da ji je slabo (pričakuje drugega otroka) in da bi praznovanje morda prestavili na kak drug dan.

Majdo je stisnilo pri srcu, saj je imela v hladilniku posebne sladice, povabljene vse sosedove punčke, ki jih ima petletna vnučka rada … Rojstnodnevno zabavo je načrtovala do potankosti, naročila še čarodeja, sina dolgoletne prijateljice, ki je prijeten, bil je brezposeln in se je lotil rojstnodnevnih zabav. In Majdino srce je zaigralo, ko ji je čarodej predstavil pisane barve, klobuke in balone, ki jih ima vnučka tako rada. Majda se je spet počutila mlado, potrebno in s smislom. Majdo je stiskalo pri srcu, a se ni dala. Hčer je predobro poznala. Rekla si je na glas: »Ona pa zares zasenči moje sonce, vselej pripelje s seboj oblake in dež.« A bila je globoko verna, prosila je angele, da zaplet s hčerko Heleno uredijo in da vnučka pride. Verjela je. Vnučka bo prišla!

Ure so tekle prehitro. Čarodej je že klical, da ima še dodatno presenečenje, mamice drugih punčk so poklicale in spraševale, ali bo zabava potekala tudi zunaj, da vzamejo dodatna oblačila … in zabrni telefon. Helena pošlje sporočilo, v katerem obrazloži o svojem zares slabem počutju in napiše, da vnučke ne more pripeljati. Dopiše stavek: »Hvala za razumevanje.«
V tem času je bila pri babi Majdi dolgoletna prijateljica Neža, in ko je Majda prebledela, je tudi njej zastalo srce z mislijo na nehvaležne sebične otroke. Majda plane v jok, joče kot otrok. V vseh teh letih se je v njeni duši nabralo toliko vsega, počutila se je v celoti izigrano, izžeto. Helena kot hči ni bila nikoli sočutna.

Majda joče in joče … a verjame, zaupa, da bo vnučka Neli le prišla. Ja, prišla bo.

Besede hvala za razumevanje iz Heleninih ust čuti tako podlo, tako neiskreno. Saj ni njena zaposlena, tako se ne dela z lastno materjo!

Do zabave je le še dobra ura. In misli Majdi poplesavajo, hvaležna je, da ji dolgoletna prijateljica stoji ob strani, da je tukaj z njo. Ne reče nič, samo ob njej je. V mislih se ji zahvaljuje. Hvala, Neža, da si, da si bila v vseh teh letih, pri vseh čereh, prepadih in bolečinah tukaj, ob meni. Večno ti bom hvaležna!

Nekdo pozvoni pri vratih.

»Ljuba moja Neli!« zakriči babica.

Hvala zetu Petru, ki se je samo nasmehnil, objel babico Majdo in jo razveselil z novico, da Neli lahko prespi pri njih; s Heleno gresta na kratek oddih, koristil jima bo.

Poslovil se je z besedami: »Babi Majda, hvala za vse, kar si dobrega naredila za nas vsa ta leta,« jo objel in ji prinesel luč, ki so jo Helenine besede hvala za razumevanje ugasnile.

Po čudoviti zabavi, otroškem smehu, veselju vseh mamic in očijev Majda in Neža pokadita nekaj cigaret; ostali sta sami, vdovi, in veliko užitkov jima ni več na voljo. Cigareta, kava in sem ter tja kozarec vina. Ugotavljata, da je zet veliko bolj pošten do babice, za Heleno pa nista izgubljali besed, življenje jo bo naučilo, kaj je prav in kaj ni.

In leta minevajo.

Helena se spominja mame, kako požrtvovalna je bila do njene družine, do vseh treh otrok, ki so še prišli za Neli. Helena je bila zares uspešna podjetnica, a manj uspešna hči, še manj uspešna kot mama. Zdaj ko jo je Abraham posedel na stol in prebral njene dosedanje dosežke, se je ustavil pri njenem modus operandi: »hvala za razumevanje«. In imela je sanje, kjer ji je Abraham povedal naslednje.

Abraham: »Koliko ljudi si izigrala s tem stavkom? Poslovne partnerje, ko od njih nisi imela več koristi, pametne ženske, ki so se ti zdele nevarne, otroke, ko so ti šli na živce, in moža, ko je preprosto imel vsega dovolj. Mamo, ki ti je delila le dobroto. Nikoli nisi zares začutila src drugih. Razvila si sočutje le do sebe. Preveč ljudi si izigrala, Helena, in tvoja ljubosumna narava je prizadela mnoge. V mnogih pogledih si razočarala, a dajem ti priložnost, da se spremeniš.«

V jeseni življenja besede hvala za razumevanje kljuvajo v glavi Helene, ki se je postarala, postala vse bolj zagrenjena in nezaželena. Praznovanje abrahama in pogovor z njim v sanjah sta ji le dala upanje.

Mogoče pa se le spremenijo okoliščine, ki so jo vsa ta leta bremenile? Ve in spoznava, da je prišel čas, ko se bo njeno nebo razjasnilo in ko bo nasmeh okrasil njen obraz. Boljša bo, kot je bila kadar koli doslej, do vseh, predvsem do tistih, ki so ji nesebično pomagali.