Hudobna TV

Tam nekje med tridesetim in dvainštiridesetim kanalom na mojem televizorju leži območje dokumentarnih programov: od National Geographica do Viasat Historyja. Zelo rad pogledam kakšno oddajo, saj je mnogo odličnih, sploh zgodovinske. Različnim slovenskim brščičem bi priporočal tiste – jih je kar nekaj –, ki govorijo o pomoru Židov med drugo svetovno vojno. Mogoče jih bodo posnetki prepričali, če jih že druga pričevanja ne. (Seveda jih ne bodo.)

Zelo se mi je priljubila oddaja, v kateri obravnavajo letalske nesreče. Air crash investigations oziroma preiskave letalskih nesreč. Gledam jih z mešanimi občutki, ker tudi sam kdaj pa kdaj kam odletim in ne vem, kako bo, ko bo prvič med poletom kaj zaškripalo. Tolažim se z ugotovitvijo, da je letalstvo prav zaradi takih preiskav po vsaki nesreči varnejše, čeprav po drugi strani vem, da je letalo sestavljeno iz skoraj neskončnega števila delov, ki lahko počijo, se zlomijo, utrudijo, »zaribajo« … (Nam pa, mimogrede, ta oddaja pove, zakaj imamo ljudje radi kriminalke – preprosto zato, ker bi radi odgovore na uganke, ker bi radi izvedeli, kdo je morilec.)

Potem so tu oddaje, v katerih raziskujejo umore, praviloma ameriške. Zmeraj znova me preseneča, s kakšno lahkoto so svojci umorjenih pripravljeni deliti svojo žalost z nami, ki na kavču s čipsom v roki preganjamo čas do nogometne tekme med Valencio in Barcelono. Bi tudi Slovenci pristali na kaj takega, če bi jim ponudili denar?

Potem pa so tu še oddaje, ki dokazujejo, da se je Američanom snela veriga in da tista streljanja, ki jih doživljajo, niso nekaj naključnega. Žal pri tem z zastavo najvišje maha prav National Geographic, za katerega bi si človek mislil, da zaposluje omikane ljudi. Najprej malenkost, ki po moje vsaj malo nakazuje na problem, potem pa v njegovo srčiko. National Geographic poznam kot ustanovo, ki si prizadeva, vsaj navzven, za planet, na katerem živimo. Za ohranitev kultur in vrst – živalskih, rastlinskih, človeških plemen … No, potem pa oddaja na njihovi televiziji z naslovom Hudobni tun. Hudobni? Ker se noče pustiti ujeti ljudem na najnovejših ribiških gliserjih, opremljenih z vso mogočo sodobno tehnologijo? To nedeljo sem »vpadel« v oddajo, ki bi se po analogiji s hudobno ribo morala imenovati Hudobni Afganistanec. Šlo je za zvrst, ki jo sam imenujem »nastopajoči dokumentarec«. Kamera je spremljala visokotehnološko opremljeno enoto ameriške vojske, ki je v Afganistanu skušala iztrebiti talibansko skupino v neki vasi. (Da ne bo pomote – verske skrajneže, in med njimi so islamski žal najbolj skrajni, bi, če bi bilo po moje, zaprl na zelo osamljen otok in pozabil nanje.) Govorjenje v kamero, streljanje nekam v daljavo, govorjenje po radijskih postajah, tankovsko obstreljevanje … Vse to posneto »loud and clear« (jasno in glasno), kot bi rekli v domovini Johna Wayna, edino, kar je prekrito s predirnim piskom, kar ne sme do nas, je občasni »fuck«, ki se izmuzne iz ust vojakov, ko z druge strani prileti kakšna krogla, in ki kakšne večje škode ne more narediti. Zaradi odličnih tankov, tako sem izvedel v neki drugi, podobni oddaji, ni med ameriškim osvobajanjem Kuvajta padel niti en ameriški vojak.

Tako kot med ribolovom noben ribič, samo tuni.