Gremo v kino

Prav, sva se razveselili, saj sta s tem odpadla naporno pohajkovanje po trgovinah z igračami in razbijanje glave, česa še nima in kaj bi ga morda vsaj za dve uri veselilo. Skratka, kupili sva vstopnice in na stopnišču pred ogromnim kinom prevzeli razposajeno druščino. Pri priči me je zaskrbelo, kako se bo publika odzvala, ko bodo fantiči in dekleta razsajali po dvorani in komentirali dogajanje na platnu. Bo že, je vzdihnila babica.

Še preden nam je uspelo pripotovati do dvorane, so se mali veseljaki zakadili k pultu po kokice in ledeno pijačo, enega in drugega je bilo toliko, da so komaj držali v rokah. Pa saj tega ne smete nesti v dvorano, sva jih zmerjali, pa so naju gledali, kot da sva padli z Marsa. Kdaj pa sva bili, lepo prosim, nazadnje v kinu? Vprašanje je bilo upravičeno, saj so bile na stolih v dvorani pripravljene vdolbine, kamor so pospravili plastične kozarce, zaradi kokic pa se očitno nihče ni vznemirjal. Z njimi je bila nastlana vsa dvorana, kar je povzročilo, da sem se do vrste, kjer so bili naši sedeži, pripeljala po riti, saj mi je spodrsnilo že na prvi stopnici. Malčki z babico na čelu so najprej v strahu kričali, ali sem si kaj naredila, ko pa so videli, da sem živa in cela, so se začeli neustavljivo režati. Z babico vred. Priredila sem jim neponovljivo predigro.

No, in potem se je film začel. Ne vem, kaj sva pričakovali, babica najbrž Heidi ali pa Lassie se vrača, jaz, ki sem nekoliko bolj napredna, pa kakšno risanko o zmajčkih, prav luštne so. Pa nič od tega – na platnu se je začelo bliskati in v dvorani bobneti, da sem zatulila od strahu. So v kinu teroristi, je atentat? Kmalu sem ugotovila, da povzročajo vtis bombnega napada nekakšne figurice, sestavljene iz kock. Starši v napol prazni dvorani so začeli vleči iz žepov čepke za ušesa, babica in jaz sva se nemočno ozirali naokoli. Mali pa so mrtvohladno grizljali svoje kokice, pri tem seveda niso nikogar motili. Ker jih ni nihče slišal.

 »Čeprav sem naglušna, se mi bo zmešalo,« je zarjovela babica, pa je seveda nisem slišala. Potem me je svetlobni signal opozoril, da imam na telefonu sporočilo, bila je babica, ki mi je tisto, česar nisem slišala, napisala. Splazila sem se iz dvorane in se lotila deklice, ki je trgala vstopnice. Kam naj se pritožim, da bo film ozvočen za normalna človeška ušesa, sem vprašala. Ni me dobro slišala, ker je hrušč prihajal tudi iz drugih dvoran, potem pa je skomignila z rameni. Tako je pač z otroškimi filmi, se je izgovorila. Če bi se pritožila vsa dvorana, bi se dalo kaj ukreniti, ampak drugim je morda takšna glasnost všeč.

A tako, naj torej organiziram v dvorani štrajk? Kako pa, ko me nihče ne sliši, zaradi neznosnega bliskanja pa tudi ne vidi, sem rentačila. Imajo vsaj čepke za ušesa? Pravzaprav ne, imajo pa kokice in bombone iz želeja. Kar niti ni tako slabo, sem si rekla in jih kupila, imeli so rdeče in zelene, izbrala sem rdeče. Z babico sva si jih natlačili v ušesa, skozi sladkorno gmoto je potem podiralo bolj malo trušča. In sva preživeli. Sva pa otrokom priredili precej dramatičen konec predstave, ko so se prižgale luči in so naju zagledali. Iz ušes so nama namreč po vratu tekli potoki vampirske krvi.