Kolumna
Gre Angela Merkel rakom žvižgat?

Gre Angela Merkel rakom žvižgat?

Bernarda Jeklin, Zarja, 07.12.2017 13:30:45

Mojbog, se moram res vsak teden vsaj enkrat totalno razjeziti?

Delite na:

Nič ne rečem, po svetu je razlogov za hudo jezo kar naprej več in preveč. A jeza ne pelje nikamor, kvečjemu poslabšuje odpornost organizma. In v tem prekletem novembru, mrzlem kot hudič, bi bilo treba odpornost negovati kot punčico očesa ali kakorkoli že pravijo temu. Odpornost je pomembna reč, ne le fiziološko, tudi v duševnem pogledu.

Jezi – in predvsem skrbi, hudo skrbi – me zadnje dni seveda Angela. Že dolgo se mi namreč duševno ne prikazuje več kot sposobna hči vzhodnonemškega pastorja, ampak kot nekakšna razkošatena, prijazna debeloritna kokoš, ki pod svoje perje varno stiska piščančke a la Slovenija. Naš Cerar je varno zavetje pod nemško kokošjo ritjo instinktivno začutil že kmalu po začetku vladanja in posvojil Merkelco kot nekakšno mutti: k njej se zateka vselej, ko mu je res hudo in prepišno pri srcu, in njene nasvete upošteva kot materinske. To pri treh četrtinah Slovencev vzbuja vsaj odpor, če ne kaj hujšega: smo zdaj nemški pitanci ali kaj? Tudi mene to kdaj pa kdaj pojezi, a ko pospravim čustva nazaj na varno, mu ponavadi nejevoljno pritrdim. Melanije kot Ivane Orleanske z mečem v boju proti sovragom, ki se Sloveniji nenehno obešajo na rep in jo poskušajo tako ali drugače čim bolj neusmiljeno ofrnažiti, ne gre jemati resno, drugega pa žal nimamo. In naša pozicija v Evropi je žal v resnici marginalna in usrana: dva milijončka, pa kakorkoli jih že obračaš, nista nikakršna specifična teža, egoističnih in prepotentnih sosedov pa kolikor hočeš. Blejsko jezero in Postojnska jama tudi ne skladiščita kakšnih posebnih samozaščitnih energij, in če ne bomo postojnskih belih zmajčkov, se pravi človeških ribic, kmalu povečali in izvežbali, da bodo vsaj bruhali ogenj, nam bo huda predla. Tisti bolj strah vzbujajoči zmaji na Zmajskem mostu v Ljubljani so se žal pri priči izkazali za povsem neuporabne, ker dosti preradi zgolj buljijo v turiste in niso za nobeno obrambno rabo.

Skratka: Nemčija z mutti Merkel na čelu se je v totalno grozo ne le nas, ampak tudi vse Evrope, pred nekaj dnevi čez noč izkazala za opravilno nesposobno: sestavljanje nove vlade se je sesulo, Nemčija je obglavljena in kdaj bo nova nemška vlada izvoljena, nared in opravilno sposobna in ali si bo pri tem Merkelca sploh še politično opomogla, v času, ko to pišem, vedo samo bogovi ali še ti ne.

Kam greš, Evropa? Mali srček Makron iz Francije z ženo in materjo pod isto streho brez ustreznih sinergij sam samcat in novinec tudi ne zmore podelati česa pomembnejšega, in v Evropi je sinergij le še za vzorec. Da sploh ne pomislim na brexit: ta se bo zdaj zdaj izkazal za posebno polomijo, malo večjo za Veliko Britanijo in malo manjšo za Evropo. A polomija je polomija.

Pred nekaj tedni smo po TV gledali pokop dolgoletnega in prastarega tajskega kralja. Petdnevne pogrebne slovesnosti, zelo mogočne in zelo po azijsko posebne, so bile prava paša za oči. Posebej me je ganila neizmerna, nepotvorjena žalost njegovih podanikov: bili so tako rekoč neutolažljivi. Bilo bi smešno, če bi ne bilo res. V Evropi si sploh ne znamo več predstavljati, da bi svojo oblast ljudje ljubili. Oblast je treba zajebavati in ji čim bolj nagajati, ali ne, Slovenci?

Čisto drugačno zgodbo o ljubezni nam kažejo TV-škatle na drugem koncu sveta, in medtem ko se bo tole medilo v tiskarni, se bo štorija zagotovo že razpletla. V mislih imam afriški Zimbabve in njegovega 93-letnega dolgoletnega šefa, znamenitega samodržca Mugabeja. Čeprav so ga nagnali z oblasti, celo njegova lastna stranka ga noče več, stari, sloki in neverjetno vitalni dedo tega sploh ne sliši. Še vedno je neverjetno čil, okreten in napete kože, in ko bo šel, hoče vsaj postaviti za novega šefa države svojo neskončno mlajšo ženo, prej po poklicu tipkarico. Oni dan sta bila skupaj na ekranu v enakih, nemogočih rumenopisanih srajcah, vzorec je bil edini nemogoči vzorec na vsej  afriški celini. Sicer je to neznansko težko: estetika vzorčenja afriškega tekstila je sicer praviloma prekrasna.

Ha! Tole sem napisala, šla spat in naslednji dan se je izkazalo, da je Mugabe pravkar le odstopil. A pri zvitem lisjaku njegove baže nikoli ne veš. Zato še majčkeno počakajmo.

Vmes se je natanko pred tednom dni zvečer zgodila na prvem programu nacionalke zame najpomembnejša dokumentarna oddaja, kar pomnim. Naslov nizozemske mojstrovine je bil suhoparen kot le kaj: Svetovna ureditev po kitajsko. Povedali (in dopovedali) so mi, podprto z mnenji vrhunskih učenjakov, na kratko in popreproščeno naslednje: Kitajska bo zdaj zdaj spet to, kar je bila v davni zgodovini že nekaj tisočletij: konfucijanska mogočna voditeljica sveta z ureditvijo, podobno velikanski družini z mogočnim očetom na čelu: blagim, a odločnim in neomajnim, modrim, ki sposobnim podanikom z veseljem omogoča napredek in bogatenje, za revnejše pa spodobno poskrbi. Skratka, zelo verjetna, pravzaprav že uresničujoča se nova prihodnost sveta. Je  mogoče, da ni vse že izgubljeno in zapravljeno? Je mogoče, da se sploh ne pogrezamo v najhujše, ampak le počasi menjavamo politični model sveta? Precej skrbno sem spremljala zadnji kongres kitajske partije. Iz njega je zrcalilo marsikaj, o čemer mi je pripovedoval tudi nizozemski dokumentarec. In kitajski vodja je tako izjemno karizmatična oseba, da je neverjetno.

Po tistem nisem zaspala skoraj do jutra. V drobovju mi je vzhajal zametek novega upanja za svet.