Frau Merkel in njen sin z orjaškimi ušesi

Ne, ni rodila v Berlinu, ampak v dunajski porodnišnici in sinu je bolje, kot bi kdorkoli utegnil misliti. Smo si ga že temeljito ogledali, TV, hvala! Deček z meščanskim imenom Sebastian in z nerodnim priimkom Kurz bo očitno njen naslednik v tem koncu politične Evrope, pa morda nekoč tudi širše. Mlajši, kot je, bi sploh ne mogel biti. Ker je nova evropska megazgodba, so mu, komaj dobro tridesetletnemu, dovolili, da vlada Avstrijcem kar brez diplome, in je torej novi prvi človek naše severne sosede gimnazijski maturant. A wunderkindom ne gre gledati za nohte in v ušesa. Naj napišem le še, da je sam in z vsem, kar ga politično obdaja, že zapeljal severno sosedo bolj v desno kot dolgo pred njim nihče, čeprav v tem pogledu tudi Heider ni bil od muh. Na ekranih ga imamo na pretek vse dni v tednu.

Nak, to ni storil iz strasti. To ni storil po kakršnem koli čustvenem navdihu. Nikakršen avstrijski Odrešenik ni. V resnici je sicer neskončno prefrigan, ampak daleč od resničnega političnega genialca. Naglo je pač preračunal, kaj zadnje čase v tem koncu Evrope (pa tudi širše) najbolj vžge; to sta strah pred begunci in migranti ter nacionalni egoizem. Za  čudežnega otroka z deško postavo ga storijo predvsem rosna leta. Premišljal je in opazoval, kalkuliral in preračunaval. In je pač iznašal zase idealno novo politično formulo za današnjo Avstrijo; na volitvah se je izkazala za izvrstno in duhu časa najbolj prilagojeno iznajdbo. Če je med novimi obrazi na vrhu sodobne Evrope kak dečko, no, fant, ki vsaj od daleč diši po geniju, je to kvečjemu francoski Macron, ki ima na srečo tudi veliko šarma; ta resnično obeta. In še nima mlade ljubice, vsaj slišati ni nič o njej. Ne zavijajte z očmi. Ljubice francoskih prvih mož so nacionalna specialiteta, ki komaj dvigne kako francosko obrv. Še vedno pomnimo pogreb zadnjega francoskega političnega velikana Mitteranda. Za njegovim pogrebom sta šli v miru božjem in spravi skupaj, druga ob drugi, žena in dolgoletna uradna ljubica z Mitterandovo nezakonsko hčerjo ob strani. Ampak tisto je Francija.

Če zdaj čisto na kratko ošinemo še Kurzevo uradno spremljevalko, menda še ni poročen, s katero je šel tudi volit samega sebe, ji ni očitati izjemno čednega blond obrazka, kakšne posebne  elegance pa, mein Gott, ni bilo videti. Tisto nekoliko razvlečeno pleteno jopico čez belo bluzo bi moral nujno zamenjati vsaj preprost jopič strogega kostimčka.

Pa nimajo štale le pri severni sosedi. Še mnogo hujša zgodba se je nenadoma, čez noč, spletla, oziroma, žal, že razpletla pri Čehih. Pri najbolj normalnih, prijaznih in uspešnih vzhodnih Slovanih, ki so nas medtem, ko se mi prepiramo, ekonomsko oziroma pri življenjskem standardu že zdavnaj prehiteli. Pred dvema letoma sem bila po dolgem času na Češkem: uživala sem. In če sem še nedavno premišljala, da bi bilo v penziji odlično le na Havajih ali v Panami, v tistem krasnem kompleksu za penzioniste nedaleč od Panama Cityja, kjer z mnogimi krasotami Američanom uspešno kradejo njihove lastne penzioniste v Kaliforniji in na Floridi in o čemer sem že pisala, sem po vrnitvi iz Češke brez slabe vesti premišljala, da bi bilo preživljati stare dni kje na češkem podeželju ali  tudi v mestih pravzaprav glavni dobitek. Jaz takole prijazno o Čehih, Čehi pa oni dan, tik pred zdajci, na volitve. In koga izvolijo? Groza. Češkega milijarderja kriminalne prihodnosti, ki bi menda moral že zdavnaj v izdaten arest, pa zdaj z arestom seveda ne bo nič, nekega Andreja Babiša, ki mu ljudstvo pravi »češki Trump«. Težak je, pravijo, štiri milijarde. In to še ni vse. Nekdanja trdnjava socialnih demokratov se je čez noč sesula v državo, kjer po novem množično vladajo ekstremne desničarske politične garniture; menda so zdaj v tem pogledu nenadoma, čez noč, na prvem mestu v vzhodni Evropi. Dobesedno čez noč. Nauk? Ne planiraj si penziona preveč lahkotno.

Ima pa naš češki milijarder novo ženo Moniko, ki sodi po splošnem mnenju med tri najlepše Čehinje. Ne, ne, ne razumite me narobe, čez našo Melanijo ni nobene! 

Pa s tem katastrofalnih evropskih zgodb še ni konec, kajti tu ostaja za dolgo, dolgo časa seveda Katalonija v usodni družbi Španije. Rajoju je najbrž Evropa ob enoglasni podpori Evropske skupnosti na samem in potihoma krepko navila ušesa, in na orjaških demonstracijah pred dobrim tednom dni ni bilo več nikakršnih policijskih izgredov; to kaže zagotovo pripisati Bruslju. Kaj je bilo tam ta konec tedna, pa veste vi že dobro, jaz pa sploh še ne.

Zdaj se jih kup že jezi: Jejhata, jejhata, a o naših lastnih volitvah predsednika države pa ne misli napisati nič, baba zmešana?

Nič. Kaj naj sploh pisarim? Ve se vse, gotovega ni še nič, dolgcajt je na splošno že ves cajt, megleni sivi dolgcajt, tisti najbolj prizadeti in naplahtani se lahko krasno izgovorijo na vreme in Gibalni princ je tudi zelo zadovoljen s svojo Angelco in z njenimi poticami, čeprav mu je pridelala komaj pol odstotka glasov. Angelca zdaj prisega, da je z novimi kandidaturami prihodnje leto konec in zapik, zaradi stroškov s poticami je na Dolenjskem potihoma menda že zapufana, kar ji sicer ne bi bilo treba, saj je konec koncev srečna lastnica najmanj dveh zelo spodobnih hiš.

Kakorkoli: pri nas se ne dogaja nič, kar bi bilo vredno razburjanja, pardon, pisanja.

Imejte se skrajno fino!